"V jedru gre za nasprotje med političnima konceptoma udeležbe žensk v politiki. Prvega zastopajo tisti, ki ženske v politiki uporabljajo: potrebujejo jih za transmisijo in izvedbo svojih idej. Neodvisnega političnega nastopanja od njih ne pričakujejo, kritične razmisleke najraje ignorirajo (primer Bobnar …). Drugega zastopajo tisti, ki razumejo, da je enakopravna udeležba žensk v politiki sine qua non demokracije in da jim je zato treba dati priložnost, da stopijo v prve vrste in da so svoj glas, ne samo glas stranke. Slednje razumejo le pri Levici. Prvi na pomembna mesta radi nameščajo ženske, ki svoja načela, če jih imajo, zavestno podredijo višjim ciljem – ki jih določi stranka, vodja, Bog –, zlasti če lahko pri tem poskrbijo za svoje osebne koristi. Drugi se ne branijo žensk z znanjem, izkušnjami in integriteto – a jih le s težavo najdejo, ker te od kandidature odvrača skrajno nizka raven politične kulture. Koncepta sta na delu tako na desni kot na levi, le da na desni bolj razvidno.
Tea Košir je primer prvega koncepta. V visoki politiki se je znašla bolj ali manj po naključju; da je bila izvoljena za državnozborsko poslanko, je najbrž presenetilo tudi njo samo. Da ne razume področja, na katero je zašla po igri usode – in volji tistih, ki ženske v politiki vidijo kot priročen objekt za uresničevanje svojih ciljev –, dokazuje to, da se je brez vsakršnih izkušenj na področju zdravstva pustila prepričati, da je primerna za zasedbo položaja državne sekretarke na ministrstvu za javno zdravje. Skratka, vedeti bi morala, da tja ni bila nameščena zaradi svojih referenc, temveč zaradi političnih računic odločevalcev."
Vir: Dnevnik
