Pred mesecem in pol je bil predstavljen zakon o Skoku. Najbolj sporen je bil takrat način, kako je nastal – za zaprtimi vrati, brez tistih, ki naj bi ga kasneje izvajali. Z njim želi vlada na novo organizirati pregon korupcije, organiziranega in najtežjega gospodarskega kriminala ter ga narediti hitrejšega in učinkovitejšega. Problem načina nastajanja zakona ni izginil. Dobil pa je družbo.
Zdaj namreč ne govorimo več samo o tem, kdo ni sedel za mizo, ko se je zakon pisal. Sodniki in tožilci so ga medtem vzeli pod drobnogled in opozorili, kaj se lahko zgodi, ko bo treba politično zamisel preseliti s papirja v prakso. In prav tam se kaže največji paradoks Skoka.
Nastal je zato, da bi bili postopki hitrejši. Da se velike korupcijske in kriminalne zgodbe ne bi vlekle leta in leta, dokler se ne izgubijo na sodnih hodnikih ali celo zastarajo. Tak cilj je težko napadati. Toda dobra ideja še ni dober zakon. In hitrost, zapisana v obrazložitvi zakona, še ne pomeni hitrejšega postopka v resničnem življenju.
Ko vrhovni sodniki izračunajo, da bi Višje sodišče v Mariboru zaradi nove ureditve dobilo okoli 300 odstotkov več zadev, je to podatek, ob katerem se je vredno ustaviti. Ne zato, ker bi bilo že danes mogoče trditi, da bo nastal zastoj. Ampak zato, ker zakon, ki naj bi odpravljal ozka grla, ne bi smel že na papirju odpirati možnosti za nova.
Podobno velja za opozorila tožilcev. Ni treba verjeti, da se bo specializirano tožilstvo sesulo pod težo novih zadev ali da bo NPU preobremenjen. Toda če tisti, ki bodo reformo izvajali, opozarjajo prav na takšna tveganja, odgovor politike ne more biti zgolj: mi smo prepričani, da bo delovalo.
Sploh ker Skok prihaja ravno v času, ko bo sodstvo že sredi druge velike spremembe. S 1. januarjem 2027 ga čaka sodna reforma z okrožjem kot temeljno organizacijsko enoto na prvi stopnji in enovitim sodnikom. To samo po sebi ni majhen organizacijski poseg. Da utegne biti zalogaj velik, je ob prevzemu resorja opozarjal celo sedanji pravosodni minister Mihael Zupančič. Omenjal je možnost zamika reforme zaradi vprašanja pripravljenosti sodstva, a za zdaj ostaja predvideno, da bo zaživela v začetku prihodnjega leta. V istem času naj bi sodstvo postavljalo še novo specializirano sodišče. Dve veliki reformi naenkrat nista nujno ena reforma preveč. Sta pa dober razlog, da se ne hiti. Prav zato bi morala biti opozorila iz pravosodja razlog za popravljanje zakona, ne ovira, ki jo je treba na poti do njegovega sprejetja čim hitreje preskočiti.
Še bolj previdna bi morala biti politika tam, kjer zakon posega v razmerje med njo in pravosodjem. Skok je vendarle zakon o pregonu korupcije. Torej tudi o pregonu ljudi, ki imajo politično moč. Zato ni vseeno, kako velik vpliv dobi politika pri kadrovanju specializiranega tožilstva, in ni vseeno, če vrhovno sodišče pri nadzoru ministrstva nad novim sodiščem opozarja na tveganje poskusov vplivanja izvršne oblasti.
Tu ne gre več za vprašanje, ali sodniki in tožilci branijo svoje vrtičke, kar jim politika tako rada očita. Tudi ni nujno, da imajo pri vseh pomislekih prav. Gre za nekaj precej preprostejšega: če gradiš sistem za pregon korupcije, si najmanj lahko privoščiš dvom, kdo lahko vpliva na ljudi, ki bodo korupcijo preganjali in o njej sodili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
