Te dni imajo otroci brezskrbne počitnice in mnogi mladi Mariborčani jih preživljajo v Vircu v Poreču, prelepem počitniškem centru Zveze prijateljev mladine Maribor. Ne verjamem, da kdo od njih ve, da je med najbolj zaslužnimi za obstoj tega letovišča prav Marinka Cekov, od katere smo se nedavno poslovili na pobreškem pokopališču. Tudi Marinki bi bilo malo mar za to, zelo pomembno pa ji je bilo, da stvari, za katere se je borila, služijo ljudem, še zlasti najmlajšim in pomoči potrebnim.
In mnogo stvari je za Marinko Cekov ostalo v našem mestu, za katere si je kot človek, politična funkcionarka ali članica izvršnega sveta ter načelnica oddelka za družbene dejavnosti prizadevala, pa naj bodo vrtci, šole, objekti v zdravstvu, ne nazadnje domovi upokojencev in center za socialno delo, katerega ustanovna direktorica je bila. V lepem spominu jo bodo ohranili tudi številni posamezniki, ki jim je po svojih možnostih pomagala iz takšnih ali drugačnih zagat. Tisti, ki smo živeli in delali v njeni bližini, smo lahko občudovali njeno predanost, odločnost in pogum, s katerim je sledila svojim ciljem; ni ji bilo težko slediti.
Marinka se je rodila pred natanko 86 leti v Stražišču pri Kranju, kjer je preživljala svoje zgodnje otroštvo, in čeprav se je s priselitvijo v Maribor popolnoma poštajerila, je bila vselej ponosna na svoje gorenjske korenine. Takoj po gimnaziji se je zaposlila v Mariborski tekstilni tovarni in to, da je bila tekstilna delavka, je pri njej zasenčilo vse ostala dela in funkcije, ki jih je kasneje opravljala. Še ko je jesen življenja preživljala v Domu Danice Vogrinec, nam je s ponosom predstavljala svoje sostanovalke, bivše delavke MTT-ja. Tisti, ki ne verjamejo, da je bilo delo in z njim delavstvo nekoč spoštovana vrednota, bi morali poznati Marinko.
Po 20 letih je z nelahkim srcem zapustila svojo fabriko in se podala v politiko in izvršno oblast mesta; vedno je pokrivala družbene dejavnosti in sorodna področja. Nekoč je zapisala: "Pokrivala sem 40 krajevnih skupnosti, krajevne urade, štipendije iz združenih sredstev in sedem samoupravnih interesnih skupnosti. 'Letala' sem po Mariboru pa v Ljubljano in Beograd. Blagor meni!" V času njenega službovanja na občini Maribor so tekli najbolj obsežni programi samoprispevka in vsi so bili namenjeni družbenim dejavnostim. Brez zadrege lahko rečemo, da je to, da je referendumski program segel v vse konce takratne občine, tudi zasluga Marinke Cekov.
Ob delu se je lotila študija socialnega dela in ga uspešno zaključila. Znanje, ki si ga je pridobila, ji je koristilo, ko je v začetku osemdesetih let prevzela ustanavljanje Centra za socialno delo Maribor. Kot je bilo za Marinko značilno, se je tudi temu področju v celoti posvetila; njen cilj je bil, da center postane osrednja strokovna institucija socialnega dela v Mariboru.
Že ko je v šestdesetih letih pomagala Danici Vogrinec pri pripravah na gradnjo prvega doma upokojencev, je bila prepričana, da bo jesen svojega življenja preživela prav v tem domu, in ko je prišel čas, da je to tudi storila, je z veseljem ugotavljala, da so se njune sanje o ustanovi, ki naj bi bila starostnikom res dom, uresničile.
Uresničilo pa se je tudi njeno prepričanje, da Maribor potrebuje sodobno letovišče za otroke ob morju; obe letovišči, Virc Poreč in Punat, za kateri si je prizadevala, da ju uvrstijo v referendumski program, sta te dni polni otrok.
