Kaj se zgodi z oblačili, ki jih ne potrebujemo več? Koliko jih je še uporabnih in kaj bi morali storiti, da bi namesto med odpadki končala pri novih lastnikih? O tem so na Mali tržnici v Mariboru razpravljale udeleženke okrogle mize z naslovom Preveč tekstila: kaj nas to stane?, ki je potekala v okviru projekta Merimo, kar preprečimo - Ponovna uporaba kot energetski in podnebni ukrep (K-PPU), ki ga sofinancirata Eko sklad in pristojno ministrstvo s sredstvi Podnebnega sklada. Osrednje sporočilo razprave je bilo, da zgolj ločeno zbiranje tekstila še ne pomeni njegove ponovne uporabe.
Zbiranje je namreč šele prvi korak. Da bi odslužena oblačila dobila novo priložnost, je treba zagotoviti njihovo sortiranje, po potrebi čiščenje in popravilo, skladiščenje in predvsem način, kako jih pripeljati do novih uporabnikov. Za vse to so potrebni prostori, usposobljeni ljudje, znanje in organizirana logistika.
Merimo odpadke, ne pa tistega, kar smo rešili
Dr. Marinka Vovk iz Okoljsko raziskovalnega zavoda je opozorila na pomembno pomanjkljivost sedanjega sistema merjenja. Medtem ko razmeroma dobro spremljamo količine nastalih in obdelanih odpadkov, precej slabše merimo učinke izdelkov, ki zaradi ponovne uporabe sploh niso postali odpadek. Prav to vrzel želi zmanjšati projekt K-PPU, ki razvija pristop za merjenje preprečenih količin odpadkov in njihovo povezovanje z ocenjenimi prihranki energije, materialov in emisij.
Liudmyla Kulichenko iz organizacije Dress for Success Maribor je poudarila, da med donacijo oblačila in njegovo ponovno uporabo obstaja pomembna razlika. Vsak prevzeti kos je treba pregledati, sortirati, po potrebi očistiti ali popraviti, ustrezno shraniti in mu poiskati novega uporabnika. Brez teh korakov lahko tudi kakovostna in še povsem uporabna oblačila hitro postanejo presežek.
Na pomen ustreznih prostorov je opozorila Nataša Matijevič iz Mestnih nepremičnin, pod okrilje katerih sodijo tudi Mariborske tržnice. Ponovna uporaba namreč potrebuje urejene prostore za sprejem, pregled, sortiranje, začasno skladiščenje in distribucijo izdelkov, pa tudi jasno določene logistične poti in odgovornosti.
Iris Virtič iz društva Pupillam, ki vodi trgovino brez embalaže Zelena japka, je predstavila izkušnje Male tržnice, kjer zbiranje in izmenjava oblačil v tako imenovanem Zelenem kotičku že potekata. Praksa kaže, da zanimanje za ponovno uporabo obstaja, vendar lahko zaradi pomanjkanja prostora, logistike ali novih uporabnikov še uporaben izdelek hitro konča v recikliranju, izvozu ali odstranjevanju.
Sogovornice so se strinjale, da ima Maribor dobre temelje za nadaljnji razvoj ponovne uporabe. V mestu že delujejo ljudje in organizacije z izkušnjami in znanjem, vendar bo za večji preboj treba njihove dejavnosti povezati in nadgraditi.
Prednost ponovni uporabi
Pomemben del razprave je bil namenjen odgovornosti države. Udeleženke so poudarile, da mora biti preprečevanje nastajanja odpadkov skupaj s pripravo za ponovno uporabo prednostna naloga, pred recikliranjem, drugo predelavo in odstranjevanjem. Temu bi morale slediti tudi državne politike, javni razpisi, financiranje in razvoj infrastrukture.
Če se javna sredstva in kazalniki uspešnosti osredotočajo predvsem na že nastale odpadke, ostajata preprečevanje njihovega nastajanja in ponovna uporaba sistemsko zapostavljena, čeprav lahko prinašata neposredne prihranke materialov, energije in emisij.
Sporočilo mariborske razprave je zato jasno: prebivalci ne potrebujejo zgolj novih zabojnikov za odlaganje tekstila, temveč učinkovit sistem, ki bo poskrbel, da bodo uporabni izdelki prišli do novih lastnikov. Ponovna uporaba ne sme biti le dopolnilna dejavnost ravnanja z odpadki, ampak njegov pomembni prednostni del. (beb)
