Filozofi na Lentu! Ha? O, ja. Starogrški majstri. Aristotel ob treh popoldan v Sodnem stolpu na okrogli mizi o BEE konceptu festivalov kot obliki družbene terapije (yeah, bejbi!) in Aristip tam proti polnoči na Jurčkov - Večerovem odru z Zmelkoow v metafizičnem hitu Bit. Okej, Aristipa itak v pesmi vsi pojejo kot "da sta zadi s tipom enga prej pokadila".
"Aristotel je rekel," je spomnil Nemanja Milenković, direktor Fundacije Novi Sad 2021 - evropska prestolnica kulture, "da ne gre zamenjevati veličine mesta z njegovo velikostjo." Eee, gospod Milenković je imel, kot ostali udeleženci okrogle mize o naukih evropskih prestolnic kultur, še kako prav. Res je. Velik si toliko, kolikor na veliko življenje živiš. In mi? Haha. Samo sipaj, šauflaj, lentaj. Mi bomo itak živeli še taužnt let. Zakaj? "Študija, opravljena pri nas v Angliji, kaže," je zajel dih Neil Peterson, ki je EPK dal skozi v Liverpoolu leta 2008, "da redna udeležba kulturnih prireditev podaljša življenje za eno leto." Juhuuu!
Pol pa stotka itak gladko pade!
Češki moški sireni, ki ju rešita mlada "lentarja"
Vsaj dva pubeca ne bosta pozabila, kako sta na Trgu Najstarejše trte na promenadi postala Aquamana. Ne rabiš biti Jason Momoa, robustni igralec iz istoimenskega filma. Ne, ne. Ne rabiš biti niti superjunak. Ne, ne. Samo na Lent pridi in - bo. Si junak. Sredi promenade. Vsi poznamo morske deklice, sploh Ariel, ampak kaj pa moški sireni? Brata Trick, ki sta že bila pri nas, sta Čeha. Njun modri bazenček je, kot bi rekli Mariborčani še iz Tildo’s češky party časov, češki. Njuni opravi sta ekstra češki. Njuni rekviziti so uporabno neatraktivno češki. Ampak vse to je tako prekleto delalo, ko sta s trizobom(a) gledala, kaj je tako za vraga zdrmalo njun mir. Morske sirene imajo rade mir. Če ga zmotiš? Špricalo je od špasnih situacij, dokler ni zapihal grozljivi napihljivko, ki ga je bilo pač treba pokončati. Mi ali on. Nekdo mora nekoga štihnit.
Številka dneva: eno leto zraven
"Pri nas so delali raziskavo in ugotovili, da če redno obiskuješ kulturne dogodke, se življenjska doba podaljša za eno leto." – Neil Peterson (EPK Liverpol 2008)
In? Ah, ni še vsak, ki ima v roki trizob, kar Pozejdon. Ne, ne. Brata Trick ne. Zato sta potrebovala pomoč, jasno, iz občinstva. Dva opogumljena fanta sta se vsak s svojim trizobom v trdnih in pogumnih rokah lotila napihljivkota med gromko, filmsko, razburkano glasbo. Napeto kot jadro, ki bi najraje zbežalo od izziva. Ne ta dva fanta. Niti zdaj več ne brata Trick. Na koncu so, skupaj, po pol ure le zmagali in dali bisere nazaj v školjko. In s koreografijo, vredno Michaela Jacksona, proslavili špricanje. Tako preneseno kot dobesedno. Ulično gledališče v svoji najbolj iskreni različici. Ana Desetnica je nekaj kakor začela pihati svečke za svojo tridesetko. Ta deca tega prav zares ne bo pozabila, ker te kapljice kreative se ne posušijo. O, ne.
Promenada je fasala Kubo
Promenada se je v soboto vse bolj in bolj sprehajalsko udinjala ter čakala, le kaj še bo fasala. O, ja. Fasala, fasala. Z vnuki Compaya Segunde, enega tistih, ki je zakrivil Buena Vista Social Club in je razlog, da ločite sambo od ča-ča-ča, havano od bacardija in povprečno soboto od lentovske. Zasedba Ecos de Siboney, ne le da neguje dediščino, temveč je dediščina. V krvi, v instrumentih, v pristopu. S španščino med komadi, vsi v markantno črni opravi in tako avtentično hipnotični, da se je, ne, ne pretiravamo, Oder OTP banke res lepo popolnil. Vamos, je šlo skozi. Nisi mogel ne zamigati, še po zelo svetlem so se prvi pari zazibali, gospod v karirasti srajci in svetlolasa gospa se lahko pohvalita, da sta praktično zagnala vrtenje parov, za kakršne imaš ponavadi torkov termin. Noter. Februarja. Ne pa tako na prostem. Kuba je daleč, lahko pa je blizu. Sploh, ko greš z odra na oder in ravno takrat pobašeš res večno Chan Chan.
Jadranka Juras: "Glasbeniki se prav borimo za nastop na Lentu!"
Najprej so prišli trije. Bele srajce, nesramno sposobni prsti. Milan Stanisavljević na tistem klavirju levo, brez katerega v Sodnem stolpu skoraj ne gre, Nikola Matošić na kontrabasu, ki je predel, kakor da smo v zlatih časih jazza, ter Alen Suša, ki je za začetek z bariton saksofonom ovijal vse skupaj v prihod nje. Jadranka Juras. Sodni stolp se je, priznamo, malo tudi cmaril in savnal.
"Lep dober večer, hvala, da boste današnji izredno vroč večer preživeli z nami. Bomo še malo bolj švicali, bomo imeli zastonj savno. No, vi ste plačali vstopnino, nam bodo pa plačali, ha. Predstavili bomo album Dva črna vrana, najprej pa bi se res najlepše zahvalila organizatorju. Že 34 let se festival izvaja, je eden tistih, na katerem si glasbeniki strašno želimo igrati. To morate res vedeti, prav borimo se, da tukaj igramo. Pojem že 30 let, parkrat sem bila na Festivalu Lent, v različnih zasedbah, letos pa sem drugič z jazz zasedbo … Čakaj, na Jurčkovem odru sva igrala, vidiš, se spomniš, ampak tokrat pa prvič igramo avtorsko glasbo," se je Jadranka Juras zahvalila za uvod in nato krenila v pesem Poet. "Tiho vstopa kot privid/mehak obliž na moje rane/njegova roka nudi čvrst objem …" so bili uvodni verzi pretanjenega nastopa široko zaprtih oči in odprtih duš.
Izjava dneva
"Malo smo razvlekli komad…" se je nekaj kakor opravičeval Jernej Zoran po dolgi priredbi.. In kaj je dobil nazaj? "Ti samo špilaj!" – After Vetrinjc – BarCoda
Đuro skozi Fahra: "Življenje je kot lestev v kokošnjaku"
Malo bolje si moral pogledati. Čakaj, čakaj, ne, samo skoraj. Rumena je, ni pa Dubioza Kolektiv rumena. Smo bili očitno še malo včerajšnji. Ampak nezgrešljivo pa je to on. Branko Đurić – Đuro. Vloga, skoraj življenjska. Če kdo misli, da Đuro reciklira, o, ne. Kje pa. Đuro je zdaj Fahro, živi pa v Londonu. Tam je rojena njegova Mila, ki jo v nulo uprizori Đurova hči Zala. On je cele dneve v fotelju, ker kaj pa naj dela tam zunaj, to ni dom, to ni Bosna, to ni nič. Ona pa 12 ur konobari. Englezima. Ja, Đurova materinščina je donela v razprodanih Minoritih. Kar je jasno njej, ni njemu, kar je jasno njemu, ni njej. Kot tista, da samo na Balkanu "ćerki kažu sine". Že tu je pokalo, medtem ko je ona njemu peglala srajce, ki jih itak ne bo nosil. Ker se je sprijaznil, skoraj že vdal, ko na življenje gledaš kot na lestev v kokošnjaku: "Kratak i usran!" Ampak vseeno pokaže interes, ker Mila se bo slej ko prej omožila, on pa bi nekoga, s katerim bi srkal rakijo. In sta iskala in iskala, sebe, njega, vse in – dom.
Ko te potem noge na pedalih nesejo do Glavnega odra, vmes na Glavnem trgu pokasiraš še KMŠ oder. V petek je še počival, tam, naslonjen na pročelje Rotovža, desno od ure, za katero se zdi, da v petek ni delala, včeraj pa je. No, KMŠ oder ima zdaj ultimativno priložnost po selitvi iz sicer krasne terase Mariboxa. In sodeč po videnem, ko so žagali fantje iz skupine Majmunska posla? "Zdaj bi bil pa čas, da začel bi hodit k maši […] zdaj bi bilo lepo, da bi pazil na telo/zdaj bom nehal jest meso, gluten, ocvrto in sladko/jutr, jutr bom boljši člouk, končno imel bom u glavi molk, strah strah me ne bo več dolg," pa skoraj poletna himna. Okej, lanska, pa vseeno. KMŠ oder že ima, očitno, svojo publiko. Kar pozabiš, da si na Glavnem trgu. Ali kot je rekel frontman Jan Majetič: "Če v nekaj verjamete, dajte vztrajat’!"
Laibach: "Participacija je obvezna, užitek je neobvezen"
Luči dol. Zvok gor. Platno in gremo na Glavnem odru. Že zato, da ne moremo reči, da nismo bili ravno opozorjeni. Saj je bilo tudi opozorilo, da bo bliskalo, rukalo, treskalo. Učinki, ki lahko, no, pač fsekajo. O, ja, fsekajo. "Sužnji algoritma, dobrodošli na koncert. To ni zabava. To je vmesnik. Avdiovizualni protokol, ustvarjen, da požene vaše možgane in misli skozi intenzivnost. Kontradikcija. Prosimo ostanite mirni in zadržite dih. Vaša pozornost bo opazovana, vaši odzivi bodo analizirani. Ta koncert simulira avtoriteto, disciplino in množično obnašanje. Participacija je obvezna, užitek je neobvezen. Resolucije ne bo, katarze ne, le vzdržna napetost. Če se počutite neudobno, je to vredu. Mi smo Laibach. Življenje, kot ste ga poznali, je končano. Asimilirani boste. Upor je brezploden."
In … Bum! Laibach je lahko vedno samo še bolj Laibach. In v tem času pokaže, kaj nam dela algoritem. V tem svetu? "Music is a danger zone!" je donelo in donelo iz Milana Frasa in ekipe. Zraven pa vratolomni ples plesalk. Analogna telesa, ujeta v digitalni svet, kjer je sodobnost skreirana, ko preverjamo sedanjost s pametno inteligenco, usmerjajo pa nas algoritmi, ki da nas bolje poznajo, kot mi sebe. Ko vidiš v publiki Ota Rimeleja, ki je nekdaj sam sodeloval z Laibach, potem veš, ob kom si. Če bomo riknili v tem digitalnem času, bomo riknili analogno skupaj. V množici tistih, ki se na vročo soboto predramijo s preizpraševanjem in obračanjem tega časa na glavo. Ja, tudi to je Festival Lent. Še dobro, da so se na koncu špila Laibach zarolali napisi. Za vsak slučaj. Aha, kaj pa če to je bil samo film? Če je bil, še dobro. Če ni bil, smo pa vsaj perajt.
Atrakcija dneva: Laibach imajo reees oboževalce
Dva Belgijca sta prišla v Maribor samo zaradi Laibach. Dva ni dosti, ampak poklon in čast!
Vedno od RANR za neskončno poletje
Če smo videli prav, je Neli Lalović, pevka mariborskega žanrsko eklektičnega neo-pop-rock kolektiva, imela na tonski na Jurčkovem – Večerovem odru še viklerje v laseh? Morda. Tako pač je, ko te čaka tvoje mesto. Na tako soboto. In potem, skoraj štiri ure kasneje, ko veš, da pridejo za tabo Zmelkoow? "Samo dva komada še, hitro, potem pa obljubimo, da končamo …" se je nekaj kakor opravičevala vse bolj prodorna pevka vse bolj prodorne skupine.
Začeli so pred mimoidočimi, končali pred oboževalci. Tako to je. Zadaj, za odrom, se je risala skoraj polna luna. To so večeri, ko si lahko star/mlad, kakor ti drago. Lahko sediš na štengah pred odrom, zadaj na travi, se gužvaš v Špricerbazi, steguješ vrat na promenadi … Še je dediščina Festivala Lent, kakršnega smo imeli, v malih dozicah živa in zdrava. S komadom, kot je Vedno, je poletje najbolj tukaj. Z romancami, hiti, razočaranji, upanji, vsem. Vedno je tako izpadel kot triumf, ki ga lahko fašeš samo enkrat. Na Lentu. »Če se misli zgodit’, zgodilo se bo/kriči, teci, dihaj tu siiii/tu boš živim za vedno!« pa refren, ki deluje tako neskončno. Če je kdo imel prvi poljub ali prvo simpatijo ali tretji dejt ali drugi Lent na taki večer …
Re-a-a-a-a-lni svet prosto po Zmelkoow
No, romantike je vedno konec, ko pride gor Šegec. "Čaki, čaki, Šegec je reko, da bo pred Zmelkoow nekaj povedo. Kak dolgo? Kakih 15 minut bo lapo!" se je slišalo ob ograji pri tonskih tehnikih. Šegec je bil kratek in če povzamemo? Zmelkoow za tiste, ki jim je bila všeč državna proslava, pač niso. Šarf, kakršen Šegec pač je. Še bolj šarf pa so prileteli Zmelkoow. Goga s superman majico, s tem, da črka ni bila S, ampak jasno njegov G. Ob njem večni Žare, basist vseh basistov, samo on zna tako nositi majico več kot spijemo boljši smo.
"Bo vredu ali je preglasno? Al gremo še eno dalmatinsko?" se je Gorazd Sedmak Goga zajebaval že zelo zgodaj. In od tu je šlo samo še navzgor. Za tiste, ki imajo resne probleme, je tu še vedno Klub ljudi z resnimi težavami, Sergio ima zdaj že 100 let in rap del in še in še. Ironično je, kako na realnost, kaj, dvesto metrov zračne razdalje, gledata Laibach in Zmelkoow, sploh, ko slednji zazibajo s skladbo, kot je Realni svet. Lahko te sesuje algoritem, lahko pa položnice, zastoji in banketi.
Jerneju Zoranu je kitara "kuj sama špilala"
Sobotni večer pa je še imel kitare. Na After Vetrinjc – BarCoda pa sploh. O, še. Jernej Zoran je dobro znan v dolenjskih koncih, vseeno je bil tudi v Društvu mrtvih pesnikov v kasnejši eri, tam, kjer je žagal tudi Peter Dekleva. Če morda veste vi, ampak mi ne poznamo »boljših« kitaristov take res klasične rock sorte. Ker to, kar je pesmi While My Guitar Gently Weeps storil Zoran? Še spremljevalca Dejan Slak na basu ter eden in edini Dušan Obradinović – Obra, ki ga poznamo seveda iz zdaj že pokojne skupine Dan D, sta samo zijala in sledila. Kvečjemu Prince je to storil tej isti pesmi Georga Harrisona, ki je za The Beatles prav za ta komad pripeljal Erica Claptona (ki mu je speljal ženo, ups). Poguglajte.
Mi nismo, mi smo samo odprtih ust gledali, ko je, pa saj to ni res, Zoran na koncu položil kitaro na monitor, pa je kitara, čisto paf, dalje še kar sama igrala in igrala. "Malo smo razvlekli komad …" se je nekaj kakor opravičeval Zoran. In kaj je dobil nazaj? "Ti samo špilaj!" Mnogo bolje mu je pa šla kitara kot vici, to pa moramo pripomniti, vic o bernardincu pa res lahko prav pove samo Zoran Predin. Itak ga bo ziher v četrtek na Piše se leto.
"Stari, mi daš rolo?" ti potem v Klubu KGB reče tip pri WC-ju. In se še tip briše pod pajsko. O, ja. Magnetic Shift je zaharal doli v Klubu KGB, preselil se je na prvi vikend in v prvo klet Maribora. Brez konkurence so ponudili najbolj odpičen, mamljiv, pajčevinast oder. Mreža, vizualizacija ter neparni ritmi Breaks night večera. Če si dolgo zrl v oder, si tam baje lahko uzrl tudi – Gogota. U, pa res. Ja, tak večer je to bil. Izi, počasi. Še Minoriti After Party, kjer je sukal DJ Who, si vzamejo zalet. Saj je še čas. Šele začeli smo lentat.
