(LENTARIJA) Kaj-si-ti-nor začetek: "burek pit" in Tošev "dogoški pes"

Še zastava je šla plesat. Naša ja. Ona, pač, Festival Lent. Bele črke, črno ozadje. Saj ni neka epska. Ona, pol pingvin, pol zastava. Levo od odra, ponavadi pač tam. Reda radi. Pa je šla desno. Pa okoli. Pa nazaj. Če pa »bosanski mosh pit«! Če pa Dubioza Kolektiv! Špil, ki pride tako redko, v pravem času na pravo mesto. Saj ni prvič, eh, četrtič že. "Pred tremi leti smo bili tu in že takrat smo peli pesmi o ljubezni!" O, ja. Pa o marsičem. In še zastava je šla, kot to pač gre prosto po Dubiozi Kolektiv, v smeri urinega kazalca. Vsi in vse je šlo okoli. V krog, v zrak, v zgodovino.

Saj so otvoritveni petki žgoče močni. So. Ampak to? Pet razprodanih dogodkov! Pet! Kot je na Dubiozi šla okoli zastava, smo šli mi, kot bomo vsak dan, okoli, kolikor pač gre na dveh nogah, enem peciklu in neskončnem firbcu, ker je toooooliko dogajanja. Cel dan, od parka do reke. Od šestih pa tja do saj-ne-vemo-kdaj.

Ko je pogovor skoraj stand up šov. In vsekakor "motanje".

Tako pa že doooolgo ni kdo koga motal, rolal, driblal. O, ne. Oooo, ne. Kakšen šov je imel pa Brano Jakubović. Tisti ja, soustanovitelj Dubioze Kolektiv. No, ja, zvečer na Glavnem odru itak, ampak to je bilo še po svetlem, na Vojašniškem trgu 6, na Živih dvoriščih. Boštjan Narat, pisec, filozof in glasbenik, ki bo s Kataleno še nastopil na letošnjem Festivalu Lent na Odru OTP banke, se je pripravil. Seveda se je. Skrbno in dobro. Prečital Jakubovićevo zbirko prigod o nastanku in popotovanju tako sebe kot skupine. Pa zagotovo je šel Narat skozi intervjuje. Šel, šel. Vse prav. Ampak, ljudje, kakšen šov je imel Jakubović. Bolj se je Narat prizadevno trudil, bolj (ga) je Jakubović rolal. Motaj, motaj. Kot da gledaš uličarja in šolarja. "Kaj lahko nekdo, prosim, prinese neke podlage?" je v res orto bosanskem naglasu poprosil Jakubović, "ker na teh železnih stolih z luknjami se mi guzica prži kot na roštilju, bova imele one rešetke na guzici."

Tu nekje se je začelo. Pred njegovim orto pronicljivim mitraljezom krasnih dovtipov, ki so vselej dobronamerni in vedri ter vredni članstva v Mensi, ni bil varen ne stol, ne prevajalka ("Daj, ti, ti znaš bosansko in slovensko, ne? No, daj, povej, kako je prevedla. Če se začne z ‘jaz sem Lili Potpara in to je moja zgodba’, e, bolan, potem ni dobro."), ne glasba ("Kaj si boš še izmislil novega, algoritmi so ti vso glasbo naštudirali, konec je"), ne partnerka ("Pri nas doma je pravilo, če je katerikoli Rocky na televiziji, sploh Rocky III, potem se gleda do koncaaa"). Brano Jakubović bo, ugibamo, kmalu lahko imel povsem nov šov, brez kitare, seveda v duhu banda Dubioza Kolektiv. Vsekakor eden od pogovornih presežkov festivala, Naratu pa kapo dol, kajti so spraševalci, ki bi se že zdavnaj zjokali ali sesedli, ampak po svoje je prav Narat, se zdi, celo užival v tem, kako se "roštiljata guzici" in kako na kakršna koli vprašanja Jakubović odgovarja točno tako, da si ob 18.00 lahko uvidel, zakaj je bil ob 21.30 nadspektakel.

Dva banda, roza kapa, zmagovalni klobuček, dva čopka in koliko makov?

Za vsak slučaj smo že na prvi vroči dan preverili tudi v Vetrinjskem dvoru Otroški Lent, kjer so otroci v prvih vrstah vneto sledili vsemu, kar je Vesna Vončina "zacoprala" v Coprnici Dragici. Zato, ja, da se dihati, je pa res, da ko bo danes prišla tradicionalno Romana Krajnčan, zna biti res, res nabito. Prva vrsta je zasedena na Otroškem Lentu hitreje kot na Dubiozi.

Skoraj dol do Lenta pa se je slišalo, kar sta čisto na vrhu Mestnega parka na Odru Triglav, kjer je voditeljica Mojca Frim v svoji klasični pisani maniri že vrgla v konkurenco kandidaturo za najbolj odpičeno kombinacijo oblekice in čopkov, zganjali dve skupini II. gimnazije Maribor. Prva, Noisea, se je lotila bolj ali manj klasičnih rock komadov, kakor se jih najstniki pač še, hvala bogu, lotevajo. Nekaj je sicer večno: band zveni na trenutke čisto malo iz štime, sploh pri When I Come Around (Green Day) vsi pazijo, da bo ja čim bolj točno odigrano, kar je neizogibno pri Sweet Child O’Mine, ampak ko imaš vseeno tako veščo mladenko za mikrofonom, kot je Brina Jesenik? Ko igraš nekaj, kar je iz časa pred tvojim rojstvom, moraš biti svoboden, pa malo zasanjan, ampak predvsem pa pristno predan. Aja, pa eden od kitaristov je imel najbolj roza šilt kapo, ki je niti najdeš ne, če bi jo iskal.

No, drugi band je imel morda res preočitno ime – Drug’ band – vendar to je bilo edino očitno. Ko se lotiš diska, funka, popa ob obvezni kitari, basu, bobnu in klaviaturah še s pozavno, trobento, saksofonom, violino, tolkali? Trije pevci, pri čemer je Mara Zorman že pripravljena za Emo, poroke ali TV šove, eden od dveh pevcev, ki je prišel z "jebačkim" klobukom in retro rekelcem, pa za imitacije prve klase (lotiti se Michaela Jacksona in štikla Thriller?), naše oko pa je opazilo, da ko še nekdo na tolkalih (Blaž Jesenik) tako tam v ozadju migeta, ščegeta in »šejka, potem je jasno: prihodnost je glasna, svetla in razplesano zabavna. Če obvladaš 24.000 poljubov (Magnifico) tako kot Dancing Queen (Abba), začneš pa s Sunny (Boney M) in nadaljuješ s September (Earth, Wind & Fire), potem si "spreman". Mimogrede, kdor prvi na Odru Triglav pravilno prešteje scenski mak (rožice), dobi petko od artkampovcev.

Ko "zasvinga" promenada in ko se sprosti Patetico

Pa res. Ne takoj, ampak res je.  Poum Tchack so se na Odru OTP banke res izkazali kot francoska gypsy swing verzija Franka Zappe. Bizarna kombinacija, vendar za to pa imamo ta oder na tem mestu. Promenada je zato, da piha ravno tako … Nepričakovano. Če se kdo pusti malo zadihati komadom, njih pet, črno odetih, konkretno zagretih, je to samo še za večji zalet. Ena gospa, tam desno od odra, bolj zadaj, je dala možu vetra, ko se je zibala. Če pa je Lent, je dala vedeti, ko je mož gledal, kaj žena počne.

"A tako svetlo bo?" je s svojim nezgrešljivo, obvezno rahlo previsokim glasom posebne tonalitete, kapacitete in raritete, začela Nika Perunović. Seveda so oni Patetico, seveda je to Sodni stolp. Z napisom razprodano. Ko vidiš v publiki Šuljota, pa tudi sicer starostno premešane zvedave ljubitelje alkimističnega jazz swing šansona, je jasno, kje si. Tam, kjer take stvari ne le uspejo, temveč uspevajo. Dolgoročno. Trajno. Za Patetico je to zdaj že častni krog, vseeno so prvič na festivalu nastopili že leta 2003, toda z novim, svežim albumom Armadilo so zdaj vseeno »enako drugačni«. Ko slonijo bolj na pevkinih idejah, jih res ponese. In to res poletno, zabavno. »Celi čas bo tak’ svetlo? No, kak’ ste kaj? Saj, če bomo odpirali pa zapirali (vrata), ne bo tak’ hudo,« se je začelo v Sodnem stolpu, kjer se je dalo živeti. Mah, kaj živeti, uspevati. Patetico je svojstveno združil znano z novim. Se leta poznajo? "Pa … Medtem ko nismo nastopali, so se nam obleke malo skrčile!" se je pošalila Nika Perunović. Čeprav so šli skozi trpki verzi "daj mi svojo kri, bova skupaj valovila," je Patetico, ki nikdar ne bo za vse, niti ni mišljen, da bi bil, zdaj svetel in, res, skoraj zabavljaški band. Aja, pa zasedba je res, res, res uigrana, zvok pa toplo božajoč.

Pes. Dogoški pes. Analogni pes. Tošev pes.

Pes. Ne bilokeri pes. Ampak pes v – Dogošah. Tadej Toš je pač tak. Se pelje na Festival Lent, skozi Dogoše, pa vidi nekaj, česar, res je, ne vidiš več. Pesa, ki se sam šeta prek ceste.

"Vlki pes, oni, dogoški gonič, veš? Ko ma sedem fotrov pa eno mamo. To so toti pesi, ko se jih spomnim še iz moje mladosti, ko še ni bilo naše države in so tudi pesi bili drugačni. Nismo se samo mi spremenili, tudi pesi so se. Pesi so bili v času enoumja, preden smo šli v brezumje, vsi na verigah, ker je bil pes še pes. Kak je bil fukjen takrat pes: tam, do kjer je bilo rjavo označeno, nisi šel, ker si se bal. To so bili analogni, samodresirajoči pesi, necvikani pesi. Danes ni več verig, danes so pesi čisto nekaj drugega, tako smo napredovali v 35 letih, da imajo pesi igrišče v mestu, pa se tam pesi špilajo, da se atice in mamice podružijo. Ko sem jaz bil mali, je bilo brezveze, da si mel pesa, če ni bil fukjen.

Ko sem jaz bil mali, niti en pes ni mel bunde. In niti en pes ni pomislo, da gre on tudi na morje. Včasih pes niti pomislil ni, da bi lahko šel na morje. Ne, pesi so rekli, juhu, lačen bom štirinajst dni, oni pa grejo na morje. Pes se je včasih itak dvakrat pelal v avtu: ko je prišo in ko je odišo. Zdaj ma pa svoja očala, svoj sup, svojo brisačo, svoje sence. In zaj, če pesa nea vzamejo v apartma, pač nea gremo. […] Preden smo se osamosvojili, smo imeli 40.000 naštetih psov, danes jih je 280 tisoč, kar pomeni, da je v naši državi v 35 letih najbolj prosperiral pes!"

Iz protitočnega aviona je vidno, zakaj je razprodal svoj nastop Analogno, ko se je letos vrnil na velike Minorite; po lanski deževni izkušnji, ko je folk spravil gor na oder StandUpLenta v Vetrinjskem dvoru na tisto edino nevihto zadnjih let. Toš je v manj kot desetih minutah iz ene same živali naredil šov, ki na otvoritveni večer pač zmaga.

Začel: Steve Lin – Steva Tajvanac

Ura je bila malo čez 21.30. So bili vsi not? Eh, kje. Še ob desetih ne. Ker to je bil špil »reka«. Kar teklo in teklo je noter na Glavni oder obiskovalcev. Pa ne le noter. Še za ograjo. Ampak, e, najprej je gor prišel … Steve Lin. Ali prosto po "domaće" Steva Tajvanac. Kakšen lik. Od kod prihaja, od kod zdaj on? Saj je v imenu. In tako je priskakljal gor. Rahlo štorasto, zagotovo nabrito. Kitara, neroden pogled, dolgi mastni lasje in kilometri dobre volje. Ampak on, oooon je začel verjetno najbolj pričakovan špil zadnjih let?! Mhm. Samo Dubioza Kolektiv ima take finte, fore, štose. Nasmejijo te, pa sploh na odru še ne stojijo.

Gužva je bila taka, da je bila vrsta še na oni strani ograje. Nazadnje, mogoče, je bila taka vrsta za Joker Out (2023)? Vrsta mogoče, teles pa ne, ker to je obvezno skoraj sardelasto. Ampak počasi. Po vrsti. Pride gor Steva Tajvanac. In on, oooon je začel direktno z I Am From Bosnia – Take Me to America. Štikl, na katerega na mundialu, kjer gre reprezentanci BiH več kot dovolj dobro, ker so "prolazili grupo", še Zlatan Ibrahimović in Thierry Henry migata. In potem so gor seveda priskakali oni. Žuta sreča ali uradno Dubioza Kolektiv. Tu in zdaj. Zadišalo, saj si lahko mislite, da v "zelenih" dišavah, je že pri komadu U.S.A., pri Volio BiH pa je bil koncert že spektakel. In to je šlo samo gor.

Burek pit v smeri urinega kazalca!

"Dober večer, Maribor! Smo dobro? Da znam, da vidim ja, da ste pripravljeni za žur? Slabo to, smo pripravljeni za žur? Smo! Lepo je biti na Lentu sa vama, ajde ruke gore svi!" Šov od šova. Na obeh straneh ograje. Ni ušlo Dubiozi, da so karte pošle, vedo tudi, da včasih zunaj ostanejo tisti, ki bi dali vse, da bi prišli noter (ni čudno, da je Gogo ugasnil telefon zadnje dni, ker je gorela želja, če je še kakšna karta). Vključujoči, kakor so ves čas s svojo ritmično pozitivo, iz katere veje dobronamerna kritika, veselje do življenja in lucidni hec, so nagovarjali tudi tiste, ki žal niste prišli do vstopnice. In kdo je vstopnice pokupil? Pri preizpraševanju, kdo je iz Maribora, kdo iz Prekmurja, kdo iz Međimurja in kdo iz Bosne? Uh! Mario Ševarac je s saksofonom vijugal, kakor se lahko vijuga le na Balkanu, Almir Hasanbegović in Adis Zvekić sta vokalno briljirala, Brano Jakubović pa je bil še bolj nabrit kot debele tri ure prej na Živih dvoriščih. Slovenske, prekmurske gore list Jernej Šavel si je z brisačo redno brisal glavo, ker so ga tako žgali.

Koncert Dubioze Kolektiv je tista ne tako pogosta stvar. Ko pride res v idealnem času. Koliko otrok se je proti koncu zgrnilo gor na oder med vselej udarnu Kažu. Ja, če je to prvi koncert – ali pa peti, saj ni pomembno – potem bo koncertov (in Lentov) še veliko. Pa še naučili s(m)o se kakšne nove koreografije. "Veste, kaj je mrdoguz? To je podobno kot drmoguz. Samo malo drugače. Dajmo, dajmo. Mariboooor?" in seveda je nazaj letelo »šampiooon!«. Takrat nekje, po kaki dobri uri in pol, je šla čez trg kar naša festivalska zastava, da bi se potem vrnila. Potem veste. Če pleše še zastava, plešejo vsi. Ker to je ta "bosanski mosh pit" ali, kot so rekli dubiozarji, "burek pit". "Aja, koliko prebivalcev ima Maribor? 100 tisoč? Koliko pa burekdžinic? Tri? Auuu, po zakonu bi moralo biti vsaj eden na 10 tisoč!"

Ko se je Steva Tajvanac ("Mali buda, velika muda!") vrnil, smo se naučili tudi tajvanski tango, ker pač to je Balkan Funk, potem ko smo dobili vse od Bella Ciao prek izjemne verzije političnega vica Brijuni do Blam. In ob koncu, tradicionalno, večno Three Little Birds neponovljivega Boba Marleyja. Špil Dubioze Kolektiv je bil še več, kot si lahko festival za začetek sploh želi. Pa nasploh. Če bi vse, ki ste prišli na naše odre že na prvi dan, spravili na promenado na Lent, bi se kopali. Kot so se naši gostje, snovalci in strokovnjaki preteklih (in bodočih) Evropskih prestolnic kulture (Stavanger, Liverpool, Pecs, Talin, Guimaraes, Novi Sad, Nova Gorica, Nikšić). Pa Gogo. V Dravi, ja. Borko vam zagotavlja, da je pune topla.

Bis.

Trajalo je malo, ugibam, da se je po Dubiozi Kolektiv (in ostalem) prišlo do razprodanega Minoriti After Party, ampak nekaj je treba priznati. Sergej Trifunović, mnogo bolj znan kot srbski igralec, je pičil tam okrog polnoči, kot da je na Wembleyju. Čik, drža, faca in đir pa kot iz filma Munje. Če niste gledali, glejte.