Za enega najbolj zapostavljenih predelov zagotovo velja Melje - in če bi v Mariboru izvedli anketo o tem, kaj mestu ni v ponos, bi se ta nekdanji steber mariborske (predvsem tekstilne) industrije zagotovo uvrstil na oder za "zmagovalce". Enako je bilo že leta nazaj. Takole je zapisal Tabor 31. marca 1921: "Prebivalci Melja povprašujejo, ali spada Melje pod mesto Maribor ali pod neznano jim hribovsko občino. Glede dolžnosti dobro vedo, da spadajo ravno tako pod mesto kakor oni v Gosposki ulici in na Glavnem trgu. Kadar je treba plačati, ve mestni magistrat čisto natanko tudi za Melje. Ko pa gre za pravice, tedaj se nihče ne spomni tudi na Melje. Cesta se nahaja v bolj škandaloznem stanju, kakor vaška pot v hribovski vasi. Cestnih pometačev ne poznamo, še manj pa škropljenja. Če vojaki prevažajo slamo, ležijo smeti na cesti, dokler se jih veter ne usmili. Svojčas smo v Taboru čitali izjavo novega g. vladnega komisarja, da bo za celo mesto jednako skrbel. Namesto obljub čakamo dejanja!"
Od besed k dejanjem je dobrih trinajst let kasneje prešla Marica Debevc, mlada natakarica, zaposlena v Koširjevi restavraciji v Melju. Z gosti je za manjši znesek stavila, da si upa z litrom vina splezati na 62 metrov visok tovarniški dimnik, ki so ga zidarji gradili za novo Rosnerjevo tekstilno tovarno. O njenem neustrašnem podvigu je poročal tudi Mariborski večernik Jutra 21. avgusta 1934: "Korajžna natakarica je res splezala po zunanji strani na visoki dimnik in izročila zidarjem liter vina. Ko je bila na vrhu in so si zidarji gasili žejo, si je radovedno ogledovala svet pod seboj. Ko so zidarji izpili vino, je splezala zopet po isti poti z dimnika. Dobila je na ta način stavo, ki so ji jo gosti radi izplačali. Okrog dimnika se je zbralo precej radovednežev, izmed katerih so mnogi navijali na račun njene korajže."
Druge vrste predstave, a nič manj zabavne, pa so bili deležni mimoidoči slabi dve leti kasneje, 28. februarja 1936, ko sta se sporekla prodajalca jabolk: "Posestniki meljskega broda so včeraj opoldne doživeli prav tragikomično rabuko. Dva prodajalca naših mošančk sta si stopila v lase, ker je prvi ponujal 15 jabolk za dinar, a drugi samo 10. Ko je drugi tudi ponujal 15, je prvi šel na 20 ... In tedaj se je vnelo; konkurenta sta se spoprijela in je prvi vrgel celo zaboj jabolk v Dravo. V hud prepir se je pomešal krohot pasantov in je naposled ostal pri brodu le en prodajalec, ki pa se je blaga kmalu iznebil."
