(INTERVJU) Laura Freixas: "Mama mi je prenesla nekaj najbolj čudovitega: željo po učenju, po védenju"

Takšno je življenje: večna plovba med ideali in stvarnostjo, med pričakovanji in dejanji,  med teorijo in prakso, med feminizmom in konkretnim življenjem (ženske) tukaj in zdaj. Plujemo med večnim nezadovoljstvom in trenutki sreče oziroma obratno: med blagodejno srečo in trenutki nezadovoljstva. Vsak po svoje nihamo med zarečenim in neizrečenim.   

Laura Freixas, ki je avtorica avtobiografije A mí no me iba a pasar (Meni se to že ne bo zgodilo, založba Litera, prevod Marjeta Drobnič), je pred nedavnim obiskala Slovenijo, kjer je bila, med drugim, gostja Slovenskega knjižnega sejma. Tako kot v navedeni knjigi je tudi v intervjuju za Večer razgrnila marsikaj zasebnega, kajti intimno in javno, hočeš nočeš, delujeta v paru.          

Ste zadovoljni? Ste končno zadovoljni s svojim življenjem? Med branjem vaše avtobiografske knjige Meni se to že ne bo zgodilo sem ves čas imela občutek, da nekako ne zmorete občutiti sreče, ker vam profesionalno ne uspe postoriti vsega, po čemer od nekdaj hrepenite. V nekem intervjuju ste tudi sami dejali, da ste nenehno tesnobni. Je že kaj drugače?

"Še vedno sem anksiozna oseba, čeprav resda manj, kot sem bila. Vedno sem se bala prihodnosti. Zdaj je ta v precejšnji meri za menoj, zato me ni več strah."

Od kod izvira ta občutek večnega nezadovoljstva? Iz perfekcionizma?

"Izvira iz velike zahtevnosti do sebe …, da, iz perfekcionizma. Svoboda je v resnici precej strašljiva. Če pomislim na svojo mamo ali babico, kako je bilo njuno življenje veliko bolj omejeno. Pri njima je šlo za neke vrste sprijaznjenost, fatalizem, za sprejemanje življenja, kakršno je, tudi za pomanjkanje ambicij. Jaz pa sem bila rojena v privilegiranih okoliščinah svoje generacije, ko je bil položaj žensk že bistveno boljši. Za povrhu sem rasla v precej bogati družini, omogočeno mi je bilo občutiti svobodo; veliko sem potovala, se učila francosko … Zato me je ves čas spremljal občutek odgovornosti, češ, z vsem tem moram nekaj narediti, v življenju moram nekaj doseči."

Vas je pestil občutek, ali delate prav, ali naredite dovolj?

"Da, ali naredim dovolj. Ravno o tem govori ta knjiga. Ali si vse to sploh zaslužim? Od nekdaj sem želela postati pisateljica, toda pisati in zasloveti s pisanjem ni enostavno."

Rojeni ste bili leta 1958. Ženske vaše generacije ste resda svobodnejše od prejšnjih, pa vendar vam je bilo najbrž težje kot pozneje. Kako zelo vas je to v mladosti bremenilo?

"V Španiji se mi je razmerje med moškim in ženskim zdelo popolnoma nepravično. Stanje sem povezovala s politično situacijo, s frankizmom. Samo dvesto kilometrov stran, na drugi strani meje, je bilo vse videti drugače: Francozinje so bile precej svobodnejše. Verjela sem, da bo enkrat tako tudi pri nas, da se bomo Španke osvobodile."

Ideal je bila torej Francija?

"Da, Francija, sploh ker sem v Barceloni hodila v francosko gimnazijo. Moji starši so govorili francosko in brali v francoščini: naročeni so bili na Le Nouvel Observateur in Marie Claire. Pod Francom je znanje francoščine pomenilo okno v svet. Kdor si je to lahko privoščil, se je odpeljal v bližnji Perpignan in si tam ogledal filme, ki so bili pri nas prepovedani. Prečkanje meje ni bilo težava … Da, Francija je bila zame znatno svobodnejša družba."

V Barceloni ste končali pravo, kot študentka ste živeli tudi v Parizu, pozneje ste delali v Veliki Britaniji – kot univerzitetna lektorica za španščino –, poročili ste se s Francozom in si z njim ustvarili družino. Ste, kakor je čutiti iz knjige, naposled izgubili iluzije in ugotovili, da Francija morda niti ni tako zelo svobodnejša od Španije?

"Še vedno imam rada Francijo … Želela sem pobegniti pred seksizmom in mačizmom, ki sem ga poznala doma, torej pred mačizmom španskih moških iz buržoazije oziroma natančneje: pred mačizmom Špancev iz katalonske buržoazije. Ti so služili denar in zahtevali zase seksualne privilegije … V miljeju svojim staršev, in tudi pri nas doma, sem spremljala, kako so moški odkrito varali žene. Te so, kakor pišem v knjigi Meni se to že ne bo zgodilo, vse to vedele, bile so besne, a nemočne. Zase nisem hotela takšnega življenja, zdelo se mi je ponižujoče. S poroko s tujcem sem hotela pobegniti pred španskim patriarhatom, a me je patriarhat potem dohitel v drugačni obliki … Da, Francijo sem zares idealizirala. Verjela sem v francosko enakost, najsi je šlo za seksualno svobodo ali poklicno življenje."  

Knjiga je avtobiografska, spremenili ste imena, vse drugo drži. Ste se pred objavo posvetovali z ljudmi, o katerih pišete? 

"V knjigi sem namenoma ohranila svoje ime, spremenila pa vsa druga, saj verjamem, da je to, o čemer govorim, le moja resnica. Pravzaprav nimam pravice govoriti v imenu drugih. Torej, moj bivši mož je v knjigi takšen, kot sem ga videla jaz: zato sem ga preimenovala. Enako velja za druge … Knjigo sta pred izidom prebrali le moja hči in mama. Bivši mož, ki ne živi več v Španiji, je ni, najbrž je niti ne bo."

V knjigi je nemalo ganljivo odkritih razmišljanj, v katerih opisujete na primer svojo pokojno mamo, ki je bila lepa, a iz revne družine, in prav tako že pokojnega očeta, ki je bil bogat, a grd. Kakor zapišete, bi si on, če bi bil čeden in šarmanten moški, žensko poiskal v svojem okolju, ne bi se družbeno spustil …     

"Oče je bil zelo nervozen, poseben človek, včasih resda duhovit, a hkrati provokativen in nesramen. Zaradi družinske prtljage se v buržoaznem okolju ni znašel najbolje, nekako ni vedel, kaj naj kdaj reče in česa ne. Zavedal se je, da obstajajo pravila, a jih ni hotel upoštevati. Buržujke so se mu zdele dolgočasne, zato se je poročil z mojo mamo, ki je prihajala iz revnega okolja … A ker je bila radovednega duha, se je po poroki zelo izobrazila. Oče ji je veliko omogočil. Naučila se je francosko in brala francosko literaturo, učila se je igrati na klavir, študirala psihologijo in zgodovino, oboževala je potovanja. Prenesla mi je nekaj najbolj čudovitega: željo po učenju, po védenju. Zelo sem ji hvaležna, kajti radovednost te ohranja živega: počutiš se živ in vedno v akciji."

Vaša mama je, finančno odvisna od očeta, vse to počela doma, vi ste v svojem življenju hoteli javno uspeti: hoteli ste delati – pisati –, in to ogromno, bolj kot vse drugo, kajne?

"Želela sem si postati pisateljica, da. Tako sem hotela pobegniti pred dvojnostjo spolov. Nisem hotela postati kot moja mama, ki je bila vsa pasivna, frustrirana in nemočna, ki se je vsega bala. Kot taka sploh ni mogla sanjariti o drugačnem življenju. Hkrati pa sem vedela, da bo tudi moško življenje zame nemogoče. V mnogih zanimivih poklicih so bili v ospredju zgolj moški, spraševala sem se, ali me bodo spustili bliže. Mama mi je rekla, da se to nikoli ne bo zgodilo … Zato sem si predstavljala, da bom kot pisateljica lahko nekako združila oboje: po eni strani moško življenje, kar pomeni, da mi bo poklic omogočal ekonomsko avtonomijo in družbeno priznanje, po drugi strani pa tudi žensko življenje, saj sem ta poklic opravljala od doma. Ni mi bilo treba tekmovati z moškimi na delovnem mestu, ampak sem delala v domačem okolju, dom pa je povezan s čustvi in odnosi, sodi v domeno žensk. Za povrhu sem mislila – in v tem sem se resnično motila –, da v pisateljevanju ni seksizma, da so v tem poklicu moški in ženske enakovredni in priznani glede na zasluge, da spol ne igra nobene vloge."

To je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja. Kljub vsem oviram in tudi razočaranju, o katerih pišete v knjigi, se nikoli niste ustavili. Je to povezano z značajem?  

"Pisateljica Amélie Nothomb je duhovito dejala, da se vsako jutro zbudi kot krava, katere vimena so polna mleka in jih je treba pomolsti. Tudi jaz čutim podobno, zato pišem. Vsako jutro, ko se zbudim, se mi zdi, da moram toliko povedati: objavljam na X-u, pišem članke, pripravljam knjigo."

V knjigi Meni se to že ne bo zgodilo pišete tudi o svojem dokaj poznem materinstvu: rodili ste hčer in imate sina, ki ste ga posvojili v Rusiji. Ganljivo, skozi kakšne preizkušnje ste morali in kako pišete o tem. Ste si želeli biti mama?   

"Pravzaprav ne in da hkrati. Otrok si je želel predvsem moj nekdanji mož, sama nisem bila proti, nisem pa ravno sanjarila o njih. Ko sem bila majhna, se nisem igrala s punčkami, raje sem brala … Zdaj sem seveda zelo vesela, da sem se odločila za materinstvo. 

Ko sva z možem posvojila sina, je bilo to v Španiji precej modno, kar pomeni, da je bilo tudi ogromno idealiziranja. A sva kmalu spoznala, kako zapleteno je imeti posvojenca, koliko strahu, skrbi, tudi dvomov to prinese. Pravzaprav poznam več primerov, ko se ni dobro končalo. Mi smo imeli srečo, čeprav je bila sinova mladost precej težka: ko sva se z možem ločila in se je preselil v Brazilijo, se je njegovi novi družini pridružil tudi sin … A zdaj je vse na svojem mestu: sin živi v Franciji in je samostojen človek. Če imaš dva otroka in je eden biološki, drugi pa ne, je lahko včasih zares težavno. Hči mi je kot deklica očitala, da ga imam raje, ker je bil posvojen …"

V knjigi opisujete, kako ste odšli ponj v tisto sivo rusko sirotišnico, odmaknjeno v gozdu, kako strašno je bilo tam, kako je smrdelo, kakšni ljudje so delali v njej, pa vsi ti ubogi malčki, ki se zaletavajo v steno, zato ker jih nihče ne pestuje … Srce parajoče.

"Sin je bil zelo zahteven otrok, agresiven … Seveda sva z možem opravila obvezni tečaj za posvojitev, a vse je bilo tako idealizirano, marsičesa nama niso povedali, razložili. Mislim, da drugod, v sirotišnicah po Latinski Ameriki na primer, več pestujejo dojenčke in malčke, v ruskih sirotišnicah pa so jih takrat kar puščali ležati v posteljici. Najbrž ni redkost, da se takšni otroci potem zaletavajo v steno, kajti tako sploh občutijo telo in se počutijo žive. A tega mi ni nihče razložil. Dolgo sem se spraševala, kaj je narobe z mojim otrokom." 

Zakaj prav Rusija?

"V Španiji takrat otrok za posvojitev praktično ni bilo, kajti ljudje imajo otroke zato, ker si jih želijo in jih lahko preživljajo. V Rusiji je bil velika težava alkoholizem; sinova biološka mama je bila alkoholičarka in zelo revna … Ker bi torej doma čakala leta in leta, sva šla v tujino. In ker ima moj nekdanji mož poljske korenine, je čutil povezavo s slovanskim svetom. In še nekaj je pretehtalo: v Rusiji se nama je zdelo, da je vse zakonito, transparentno; zato ker sva se morala prebiti skozi zares veliko birokracije." 

Si vaš sin želi spoznati svojo biološko družino?

"Občasno govori o tem. Nenadoma mi reče, da bi rad videl svoj dosje, sprašuje po maminem imenu, po starejših bratih. Vedno mu rečem, da bom šla z njim v Rusijo, če si to želi. Osrečilo bi me. A potem ga želja spet mine za več let. Prebrala sem nemalo knjig o posvojitvah: večina posvojenih otrok sanja o bioloških starših, a jih nikoli ne poišče. Tisti, ki pa se srečajo z njimi, so pogosto razočarani."

Zapleteno človeško življenje. Ni vedno lahko biti v svojem telesu. Ko sva se pred tremi leti prvič srečali, ste bili izjemno kritični do novodobne "transspolne ideologije". Španija je na tem področju sprejela precej odprto zakonodajo. Kaj menite zdaj?

"Govoriti ljudem, da lahko spremenijo spol, se mi še vedno zdi nevarno – ker to v resnici ni mogoče. Lahko samo izvajamo medicinske posege in terapije, ki spremenijo videz, vendar imajo pogosto negativne posledice na zdravje. In to se, po mojem mnenju, prikriva. Zakaj? Ker naša družba goji iluzijo o vsemogočnosti. Radi verjamemo, da lahko naredimo prav vse, kar si zamislimo. V neoliberalizmu je 'meja samo nebo', 'o vsem odločam sam'. Še posebno nevarno je, kadar to verjamejo mladoletniki in otroci, ki sploh ne razumejo, kaj pomeni za vedno opustiti idejo, da bodo nekoč morda starši, se torej odreči plodnosti in odpovedati celo seksualnemu užitku. Nihče ne govori pošteno o tem, pa vendar mnogi posegi in terapije, odvisno od starosti in načina izvajanja, dejansko preprečijo spolni užitek … Za nameček se mi zdi ideologija, ki spremlja to gibanje, zelo reakcionarna. Če trdimo, da je vse samo v glavi, če zanikamo materialno stvarnost in idealiziramo subjektiviteto, se praktično ni več mogoče boriti proti krivicam, proti materialnim in socialnim neenakostim. Transspolna ideologija je torej politično reakcionarna, z vidika feminizma pa tudi, čeprav se vse skupaj predstavlja kot nekaj izjemno sodobnega in naprednega. A v resnici uvaja najbolj rigidne spolne stereotipe: moški se liči, si brije noge in nosi krilo, da bi postal ženska. In obratno."

Politika. Že desetletja živite v Madridu, a prihajate iz Barcelone. Pred leti ste bili precej kritični do propadlega katalonskega gibanja za neodvisnost. Kaj je danes v Kataloniji drugače kot med osamosvojitvenim procesom?

"Vse je mirneje, tišje, manj napeto. Med osamosvojitvenim procesom 2012–2017 sva se s partnerjem vsak vikend, ki sva ga preživela v Barceloni, pogovarjala samo še o neodvisnosti – bila sva prav obsedena. Neki izraelski znanec mi pravi, da je podobno v Izraelu, tam je politika prav tako obsesija … Spomnim se, kako sva se potem enkrat leta 2018 med vračanjem domov v Madrid prvič zavedela, da nisva cel vikend niti črhnila o independentističnem gibanju … 

Zdaj se lahko spet normalno pogovarjamo s prijatelji, brez tistega: 'Si za ali proti?'. Manj je torej trenj, manj je razklanosti, ni več občutka, da te kdo nadzoruje ali pritiska nate, da se moraš opredeliti. Veliko prijateljstev in družinskih vezi se je v tistih letih pretrgalo … V naši družini smo starši, brat in jaz na srečo razmišljali podobno. Moj oče, ki je umrl že leta 2014 in je vse življenje govoril o neodvisnosti in da smo Katalonci 'molzna krava Španije', je na koncu rekel: 'Ne vem, verjetno sploh ne bi šel na referendum.' Ljudje kot on so sanjali o nečem precej nejasnem, ko pa je postalo resneje, so se umaknili … 

Propadli osamosvojitveni proces je pustil za seboj praznino, Katalonce je pahnil v nekakšno kolektivno stisko. Katalonija je namreč izgubila najmočnejšo karto: grožnjo z odcepitvijo. Dokler je v zraku visela samostojnost, je imela katalonska vlada v Madridu pogajalsko moč, češ, bolje se je dogovarjati z nami, kakor tvegati, da odidemo. To karto so leta 2017 zaigrali. Zdaj vidimo čuden preobrat: veliko nekdanjih gorečih independentistov, ki so še včeraj za vse krivili Špance, danes masovno podpira skrajno desno Alianço Catalano. V tej stranki prav tako zagovarjajo neodvisnost, čeprav manj strastno, ne govorijo več toliko o problematičnem Madridu, ampak predvsem o priseljencih in muslimanih. Zamenjali so krivca, sovražnika."

Kako je s tem novim sovražnikom v Madridu v primerjavi z Barcelono?

"Madrid se mi zdi manj nacionalističen. Tam živi malo pravih Madridčanov, saj je že vsak sedmi prebivalec iz Južne Amerike. Tudi fant moje hčerke je Venezuelec, pravkar je dobil špansko državljanstvo … Južnoameričani se zlahka integrirajo, saj govorijo špansko, tudi kulturno smo si blizu. V Kataloniji so razmere drugačne: tam je med priseljenci manj Južnoameričanov, zato pa precej več Afričanov, Pakistancev itd. Veliko ljudi meni, da je to  rezultat načrtne politike vlade Jordija Pujola iz obdobja 1980–2003: latinskoameriški priseljenci se namreč dobro znajdejo s španščino in se zatorej navadno ne učijo katalonsko, medtem ko se morajo tisti, ki ne znajo špansko, pač naučiti predvsem katalonščine, če hočejo napredovati. Zato so v Katalonijo raje vabili ljudi iz Pakistana, Indije … Posledica? V Barceloni naletiš na bistveno več pakistanskih trgovin, restavracij in taksistov kot v Madridu. Tu pa prihaja po mojem mnenju do problema: v nekaterih od teh skupnosti so dekleta močno diskriminirana. Pred kratkim sem bila v Barceloni na predstavitvi nekega združenja, tam so socialni pedagogi opozorili, da na obšolske dejavnosti, kot so plavanje, izleti, poletni tabori …, prihaja ogromno fantov iz teh družin, deklet pa skorajda ni. Jaz sem popolnoma odprta za priseljevanje, a absolutno se zavzemam tudi za pravice žensk. Proti takšni diskriminaciji se je treba boriti."

Se Evropa zaradi priseljevanja spreminja? 

"Evropa se vsekakor spreminja. V Španiji je priseljencev že okrog 15 do 20  odstotkov … A glede odnosa do priseljevanja se ne strinjam ne s skrajno desnico ne z določeno levico. Skrajna desnica zdaj kar naenkrat 'brani pravice žensk' pred islamom, problem seksizma naj bi bil samo pri tujcih, doma pa da ga ni. Ko pridejo ti desničarski skrajneži na oblast, takoj zmanjšajo proračun za enakost, ukinjajo institucije za boj proti nasilju nad ženskami …, vse preusmerijo v boj proti priseljevanju. Po drugi strani je problematična tudi levica, ki v imenu 'raznolikosti' molči, ko gre za nikab, za dogovorjene poroke ali pohabljanje ženskih genitalij, ker da je to pač 'njihova kultura'."

O čem zdaj pišete?

"Pripravljam dve knjigi. Ena je zelo osebna: pišem o odnosu s pokojno mamo. Ni idealizirana, govori o dobrih plateh, pa tudi o trenjih, nesporazumih, o tem, kako so matere pogosto poskušale prisiliti hčere, da so se podredile svetu, ki je bil do njih krivičen. Mama mi je govorila: 'Vem, da ni pravično, da moraš v zakon kot devica, brat pa ne, ampak tako pač je. Bolje, da to čim prej sprejmeš, sicer boš trpela.' Tako me je hotela zaščiti. Moj odnos s hčerko je seveda že povsem drugačen, veliko bolj sproščen. Imela sem srečo in privilegij, da mi ni bilo treba ponavljati starega vzorca."

Kaj pa druga knjiga?

"Druga se začne s Sylvio Plath in Tedom Hughesom, nadaljuje pa z Anaïs Nin in Henryjem Millerjem. Gre za vprašanje, kaj se zgodi z ambiciozno in nadarjeno žensko z lastnim življenjskim projektom, ko vstopi v ljubezensko zvezo. Moški z enakim projektom zlahka najde žensko, ki mu bo kuhala, tipkala pesmi, jih pošiljala v revije … Ženska s takimi ambicijami pa pogosto ugotovi, da mora izbrati: ali žrtvovati svoj projekt za moškega ali ostati sama. Zanimajo me trenutki, ki jih biografije samo bežno omenijo. Takoj po poroki je Sylvia začela kuhati, pomivati, prepisovati Tedove pesmi … Jaz se vprašam: Pa zakaj to počne? Zakaj Anaïs Nin pospravlja za Henryjem Millerjem in mu ureja rokopise, namesto da bi delala na svojih? Zakaj se to dogaja v razmerju, v katerem sta na začetku oba videti enakopravna?"

Gre za nekaj notranje ženskega ali predvsem za družbeni narek?

"Ni notranje, družbeno je. Deluje zelo subtilno, denimo skozi mit o geniju. Patriarhat je kakor dim, ki ga ne moreš prijeti, je rekla neka španska feministka. Ženska si želi uspeti, a hkrati jo je strah, da bo manj zaželena, manj ljubljena, da jo bodo označili za sebično, pretenciozno. Anaïs Nin je napisala, da ve, da je Henry ne bi ljubil, če bi bila slavnejša od njega … To je ta ambivalenca: želim si, a me je strah."

Danes se je to vendarle že spremenilo, kajne? 

"Manj, kot se morda zdi."

Lahko hkrati govorimo tudi o matriarhatu? Na Portugalskem mi je o tem govorila pisateljica Lídia Jorge: moški so šli na morje ali s trebuhom za kruhom, ženske pa so ostale doma in skrbele za dom, odločale so o življenju vse družine. Navadno resda v hudi revščini.

"Podoben vzorec je obstajal v Galiciji in v baskovski kulturi, kjer so moški velik del leta prav tako preživeli na morju – bili so ribiči, odhajali so na dolge plovbe. Ženska je skrbela za otroke, hišo, zemljo …, ampak to ne pomeni, da ima tudi moč. Imeti moč pomeni vladati, pomeni razpolagati z več viri, z več denarja, pomeni svobodo. Beseda matriarhat po mojem ni vedno pravilno uporabljena. V resnici to sploh ni bil matriarhat." 

V Španiji ste znani in spoštovani, vaša knjiga Meni se to že ne bo zgodilo, ki jo je v slovenščino krasno prevedla Marjeta Drobnič, se je tudi pri nas lepo prijela … Ste naposled zadovoljni, zadovoljni tudi kot pisateljica? 

"Vesela sem povratnih informacij, še posebno ženske mi pišejo, pošiljajo mi sporočila, delijo vtise – to je zame največja nagrada. Zgodilo se mi je celo, da sta me v Madridu med prečkanjem ceste ustavili neznanki; mlajša je v roki držala mojo knjigo. Prepoznala me je in mi je rekla: 'Pravkar sem jo prebrala, odlična je, zdaj jo bom podarila mami!' Take stvari me ganejo. Seveda sem vesela, da me je mogoče brati v italijanščini, angleščini in zdaj v slovenščini. A upam, da bo počasi teh jezikov še več."