Znamenita ljubljanska vila Ebenspanger, nekoč v lasti ene pomembnejših ljubljanskih judovskih družin, ima bogato zgodovino. Menda je letnik 1879. Med vojno so jo zasedli Nemci, družino pa odpeljali v tovarno smrti Mauthausen, od koder se je vrnila le Adela. Kasneje so vilo zaplenili komunisti. Leta 1957 je prešla v uporabo Društva slovenskih pisateljev, ki jo je nato do osamosvojitve odkupilo. A v zgornjem nadstropju se je tudi dobro jedlo in pilo, in to že v kulinarično bolj bornih socialističnih časih. Pen klub je bil legendarna svetovljanska gostilna, ki sta ji dajala utrip zakonca Miklič, Miki in Oli. Dolga leta se je tam zbirala kulturna, politična, znanstvena, skratka družbena elita; od Kocijančiča prek Rupla, Bavčarja do Janše, mnogi pisatelji, intelektualci, "rolarji po sceni" in drugi raznorazni zanimivi liki. Tam se je odvil marsikateri politični sestanek, zapečateni so bili mnogi posli, tekle so debate močnih misli. O telečjih jetrcih, "esihflajšu" ali kuhani govedini, kračah, reibeküchen/porurskih krompirjevih polpetih, ki sta jih Mikličeva ob dobri kapljici postregla, so nam pravili starejši novinarski kolegi. Danes je v Penu nova scena, nov najemnik, zvezdniški chef, druga klientela ...
A se je premier Golob spomnil na januarski torek, ko se nas je v teh krajih mraz le usmilil, ravno v Pen klubu na kosilu sklicati selekcijo sedmih levosredinskih strank. Obedovanje s šefom vlade se je uprlo le prvaku Resnice. Domnevamo lahko, da RG ni naročil telečjih jetrc, ker je zadnje čase vegan. Ne vemo, ali je premier načrtno izbral slovito stavbo, ki ima status kulturnega spomenika državnega pomena, je pa po sestanku - ta pod črto ni prinesel nič dramatičnega, prelomnega - govoril o zadevah, povezanih z zgodovinskim duhom Ebenspangerjeve vile: o demokraciji, človekovih pravicah, miru, svobodi ... Glede na (ne)izplen srečanja levosredinskih voditeljev, ki imajo po selektorju Golobu možnosti, da nekaj omembe vrednega naredijo na marčevskih volitvah, si velja postaviti enostavno vprašanje: zakaj sploh sestanek, ko pa je zbrani levosredinski kolegij potegnil sklep, da skupnih list, koalicij, formalnejših povezav, paktov o nenapadanju ne bo. Kakšne vrste performans, manifestacija je torej to bila? (Mimogrede: le nekaj sto metrov vstran so v spomin na Jožeta Pučnika na Trgu republike - ki naj bi ga z bodočo vlado preimenovali ravno po osamosvojitelju s Črešnjevca - zborovali desnosredinski konkurenti. Da bi si tudi priborili nekaj medijskih žarometov.)
Golobovo kosilo, ki je potekalo z razmeroma skromno ambicijo iskanja skupnih vrednot, lahko razumemo kot poskus upravljanja fragmentacije političnega prostora levo od sredine. Aktualnemu premierju je seveda jasno, da je rezultat iz leta 2022 neponovljiv, zato bo pomembno, v resnici ključno, kdo bo tretji in kdo (vse) se bo zrinil čez prag. Golob je ta hip vodilni, dominantni plejer v taboru, a bi za ponovitev mandata levosredinske vlade zelo verjetno potreboval okrepljene partnerje. Oziroma kakšnega več. Levica visi nevarno nad prepadom. Kosilo na prvo žogo večjega efekta od simbolnega nima, a tudi ta ni nepomemben, utrjuje pozicije in hierarhijo, prešteva levosredinske vrste (med antijanšisti), markira ozemlje, postavlja ločnico od desnice. Cela akcija je bila poskus mehke koordinacije (discipliniranja?), brez sporazumov, zavez, a z implicitnim sporočilom, da pretirana tekmovalnost, kanibalizem škodita (vsem), zlasti pa vodilnemu: kdor se prebije, o(b)stane, je naš! Leva sredina nikoli ni bila monolitni blok, ampak konglomerat interesov, političnih silnic in identitet. Bo Golobu uspelo do volitev volilnemu telesu osvežiti spomin, kakšna nevarnost in katastrofa, da je (bila) JJ-vlada? Tudi to je bil najbrž namen srečanja: kontrola agende leve sredine, uokvirjanje razprave, treniranje antijanšizma/prevladujoče naracije o boju proti JJ, v katerem pa je realen pandan lahko le šef Svobode. Antijanšizem ni program, bo pa spet mobilizacijski mehanizem, ki naj bi vsaj minimalno povezal politični pol, ki je razdrobljen in ima v pomembnem delu trenutno demotivirane volivce. Protokolarni dogodki ne mobilizirajo, zaprta razprava elitne druščine lahko ima celo kontraučinek. V mobilizaciji bo ključ: glavni izziv na obeh straneh bo pripeljati "naše", kajti v atmosferi polarizacije bo prepričevanje "njihovih" skorajda nemogoče.
Po kontroliranem kosilu je sledil še poobedek, za katerega se zdi, da so ga na (podaljšan) dnevni meni postavili "kuharji" iz Golobovega kroga. Pogreta specialiteta mandata: KPK a la Bobnar. Ko so bili obedovalci iz Pena še siti, se je v medijih pojavila zgodba, da je komisija za preprečevanje korupcije konec decembra sprejela ugotovitve v zadevi Bobnar. Premier naj bi bil v komunikaciji z nekdanjo notranjo ministrico ravnal v nasprotju s pričakovanjem in odgovornostjo in s tem kršil integriteto. Odvetnik Zdolšek je javnosti tolmačil, da gre "zgolj" za dve sporočili, ki ju je premier novembra 2022 poslal tedanji notranji ministrici Tatjani Bobnar. V njih pa piše, da postaja resno zaskrbljen zaradi kadrovske slike v policiji in da mu ni všeč, da se dogovor ni uresničil. Kakšen dogovor, čiščenje janšistov v policiji? Kaj je ozadje teh sporočil? Zgodba se seli na sodišče. Takšen okvir afere je Zdolšek začel utrjevati pred tedni, s časovno odmerjenim plasiranjem izbranih ugotovitev KPK želi minimizirati in obvladati njihove učinke v predvolilnem času. Saj bodo premierja v opoziciji, morda tudi kdo na levi sredini, opominjali, kako vehementno je v kampanji 2022 zatrjeval, da bi odstopil, če bi KPK pri njem ugotovil kaj neintegritetnega. No, vmes so minila štiri leta, Golob se je do določene mere kot politik tefloniziral, zarečen kruh zlahka poje, tedanje standarde relativizira. Premierjeva SMS-a ministrici sta na prvi pogled brezzvezna, benigna, na tem bo temeljila Zdolškova obramba. Beseda proti besedi, politik proti političarki, šef proti ministrici. Med policijo in politiko bi moral biti, ko gre za konkretne operacije, zid. Če bi premier dajal ministrici konkretna navodila/zahteve za intervencije v delo, kadrovske zadeve policije, bi bilo to nedopustno. Zato ves trud in napor, da bi imeli bombo, če je še ne morejo deativirati, pod nadzorom. Političnega pritiska na šefa vlade z leve ne bo.
Zdolšek bi si z vsemi manevri doslej gotovo zaslužil kakšno malico v Pen klubu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
