Sinoči, na zadnji dan letošnjega 15. Mednarodnega festivala dokumentarnega filma Dokudoc so v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor podelili glavno nagrado Dokudoc Izbrani 2026. Mednarodna tričlanska žirija v sestavi dokumentarne režiserke Asie Der, producentke in visokošolske učiteljice Jožice Smid ter producentke in scenaristke Marine Gumzi je glavno nagrado podelila filmu Ples življenja režiserja Siniče Gačića. Podeljeni sta bili tudi dve posebni omembi, in sicer za filma Kar je treba storiti režiserja Srđana Kovačevića in Moja prijateljica Sely režiserke Maje Alibegović.
"Nagrada Dokudoc izbrani 2026 gre filmu, ki nas je globoko ganil in ostal z nami še dolgo po ogledu. Film odpira najbolj intimna in elementarna vprašanja o življenju in smrti, dostojanstvu, bolezni, ljubezni ter svobodi odločanja. Postavi nas med dve legitimni potrebi – Alenkino potrebo, da konča svoje trpljenje, in potrebo njenega moža, da bi imel ljubljeno osebo ob sebi še vsaj trenutek. Film nam ne ponuja odgovora na vprašanje, ali je odločitev za smrt prava ali napačna. Namesto tega odpira prostor za empatijo in nas povabi k razmisleku: Ali ni največji izkaz ljubezni prav to, da zmoremo človeka, ki ga ljubimo, tudi spustiti?" je zapisala žirija.
"Ali ni največji izkaz ljubezni prav to, da zmoremo človeka, ki ga ljubimo, tudi spustiti?"
Kar je treba storiti je po mnenju žirije skromen in globoko human film "o skupini karizmatičnih ljudi, ki se med kupi dokumentov in nenehnim zvonjenjem telefonov tudi zunaj svojega delovnega časa borijo za nekatere najranljivejše ljudi v družbi. Za delavce migrante iz drugih držav, zaposlene v tovarnah, ki prepogosto ostajajo brez ustrezne zaščite. Film nas, gledalce, obenem pouči o temeljnih človekovih pravicah in nas opomni na preprosto stvar, ki jo je treba storiti: podvomiti o udobju, ki ga uživamo v sistemu, temelječem na izkoriščanju, in pogledati onkraj njega."
Druga posebna omemba je šla filmu Moja prijateljica Sely, "nežnemu, mestoma melanholičnemu, mestoma pa hudomušnemu filmu o prijateljstvu dveh žensk iz različnih generacij ter o bolečinah in radostih iskanja lastnega mesta pod soncem. Premisleki o drobnih spominih in večjih življenjskih usodah avtorico in gledalce slednjič pripeljejo do uvida, čemu se na potovanju skozi čas ni treba odpovedati. Drugo posebno omembo prejme film MOJA PRIJATELJICA SELY režiserke Maje Alibegović."
