Zvok kladiva ob kamen, vonj po lesu in umetniki, ki ustvarjajo kar pred očmi obiskovalcev. Dežno pri Makolah je za teden dni znova postalo velika delavnica na prostem, kjer se ne ustvarjajo le slike in skulpture, ampak že skoraj četrt stoletja tudi prijateljstva. Prav ta so, kot pravijo sodelujoči, eden glavnih razlogov, da Forma viva Makole še živi. Toda medtem ko so umetniki letos znova ustvarjali, se je nad festivalom pojavilo vprašanje, ki ga njegovi organizatorji ne morejo več odmisliti: bo prihodnje leto, ko bi praznovali 25-letnico, sploh še potekal?
Forma viva Makole je eden od umetniških festivalov na prostem z dolgo tradicijo, ki se je skozi leta močno zasidral v življenje občine Makole. Letošnja, že 24. izvedba je nosila ime Forma viva Makole – Dežno 2026 in je trajala teden dni. Njen idejni oče, kipar in predsednik KUD Forma viva Makole Ivan Dvoršak, je sicer že pred leti razmišljal, da bi prireditev ukinili. Nato so dogajanje skrčili, ga kasneje znova razširili, vprašanje prihodnosti festivala pa ostaja.
"Večkrat v zadnjih treh letih smo se odločali, da bi prenehali, predvsem zato, ker nas je v organizacijskem odboru vse manj. To je dogajanje, ki zahteva celega človeka. Ker je tudi članov društva vse manj, je za nas, ki smo ostali, postalo naporno, pa tudi finančno nismo sposobni izpeljati kaj več," Dvoršak pojasnjuje, zakaj že dalj časa razmišljajo o koncu festivalskega dogajanja v Makolah in Dežnem.
"To je dogajanje, ki zahteva celega človeka"
Odpirajo se turistične namestitve
Pa vendar ga vsako leto znova pripravijo. Zakaj? "Predvsem zato, ker me kiparji, slikarji in literati, zlasti tisti, ki sodelujejo že vrsto let, vse leto nagovarjajo: daj, poskusimo še nadaljevati. To je naše druženje, na ta teden čakamo vse leto. Med nami so se stkale prijateljske vezi, tudi z domačini, in prav to je glavni razlog, da še vztrajamo. Prijateljstvo drži festival skupaj," pravi Dvoršak.
Toda pred festivalom so spet negotovi časi. Kako bo prihodnje leto, njegov idejni oče še ne ve. In prav naslednje leto bi moralo biti posebno. "Če bo prišlo do razpustitve društva, bomo morali opustiti tudi festival. Naslednje leto bi sicer praznovali 25 let, tako festival kot naše društvo, a podmladka ni. Ni nikogar, ki bi prevzel vodenje," razočarano ugotavlja Dvoršak. Ena od možnosti je, da bi namesto celotedenskega festivala pripravili posamezen festivalski dan, morda razstavo ali drugo manjšo prireditev. Povsem posloviti se namreč ni preprosto. V skoraj četrt stoletja je postala veliko več kot zgolj vsakoletno srečanje umetnikov.
Dvoršak je prepričan, da je festival veliko dobrega prinesel tudi domačinom in občini Makole. Prinesel je kulturo, hkrati pa obiskovalce. V Makole in na Dežno prihajajo ljudje iz vse Slovenije, ki se sprehodijo po poti forma vive in si ogledujejo dela, nastala skozi leta. V 24 letih je na festivalu sodelovalo več kot 250 umetnikov. Deset kilometrov dolgo pot forma vive, ki vodi skozi naselje Dežno pri Makolah in okolici, danes krasi približno 190 skulptur iz kamna, lesa in drugih materialov, še 45 del pa je nameščenih v drugih slovenskih občinah. Najdlje od Makol so v Sežani, kjer krožišče v smeri Lipice krasijo konji.
"V teh letih je festival zrasel, domačini so ga sprejeli za svojega. Turisti, tudi tujci, nas radi obiščejo, saj je zdaj spet priljubljeno, da greš na dopust tja, kjer ni množice ljudi, ampak najdeš mir in neokrnjeno naravo. To so prepoznali tudi nekateri domačini in ljudje od drugod, ki so tukaj kupili hiše. Odpirajo se turistične nastanitve, Makole in Dežno sta vse bolj prepoznavna na turističnem zemljevidu Haloz - in prav je tako," je zadovoljen Dvoršak.
K turistični ponudbi občine Makole bodo prispevali tudi kiparji, ki so sodelovali na zadnjih treh festivalih. Med njihovimi deli namreč izbirajo motiv oziroma spominek, ki bi ga občina lahko uporabljala kot protokolarno darilo. Letos naj bi med predlogi izbrali pravega.
Od jutra do večera pred živim modelom
In kaj se je dogajalo na letošnji formi vivi? Svoja dela je ustvarjalo pet literatov, posebej pestro pa je bilo v slikarski delavnici, ki jo je teden dni vodil mladi akademski slikar Ervin Dvoršak. V slikarski šoli je sodelovalo osem slikarjev, ustvarjanje pa je potekalo od jutra do večera. Tema je bilo slikanje po živem modelu - portret in figura. V Dežno sta zato prišla tudi modela iz Ljubljane.
Kiparski del festivala je bil letos nekoliko drugačen. Štirje kiparji so na Dežnem ustvarjali en dan, pri čemer so lahko, kot pojasnjuje Ivan Dvoršak, svoje skulpture že skoraj v celoti izdelali doma, na Dežnem pa so jih nato dokončali. Za zadnje posege in končno podobo so imeli en festivalski dan. Letos med skulpturami niso razglasili ene zmagovalke. Vsa dela so bila po Dvoršakovih besedah izbrana kot enakovredna. Je pa med njimi posebno pozornost vzbudila skulptura iz kovanega železa mariborskega kiparja Andreja Natererja, ki je ustvarjal skupaj s sinovoma Brinom in Gabrom. Delo je dobilo pomenljiv naslov Srečanje. Z njim je želel povedati prav tisto, kar se je skozi letošnji festival ves čas pojavljalo tudi v pogovorih z njegovimi ustvarjalci: da je forma viva v Makolah in na Dežnem veliko več kot umetniško ustvarjanje. Je druženje, povezanost in predvsem prijateljstvo med umetniki.
Makole na kamnitem krožniku
Svoj pogled na kraj in njegovo tradicijo je v kamen prenesel tudi rokodelec in umetnik Marjan Crnič iz Oplotnice. Iz pohorskega škrilja je izdelal krožnik in ga poimenoval Makolski krožnik. "Na površini krožnika so zbrani motivi, značilni za ta kraj - vinogradi, Dravinja ... -, predstavlja pa tudi trmo in pridnost tamkajšnjih prebivalcev,” je svojo umetnino opisal Crnič. Delo je izdelal v enem festivalskem dnevu, neposredno na Dežnem, v Parku skulptur, kjer ima Ivan Dvoršak svojo galerijo. Ta sodi med najvišje ležeče galerije v Sloveniji.
In prav tam, med skulpturami, ki so jih skozi skoraj četrt stoletja za seboj pustile generacije umetnikov, je nekoliko lažje razumeti, zakaj se organizatorji kljub utrujenosti, pomanjkanju ljudi in denarja vsako leto znova težko odločijo, da bi potegnili črto. Če bi se forma viva po 25 letih končala, za njo ne bi ostal le festival, ampak več kot 200 skulptur po Sloveniji, stotine sodelujočih umetnikov in vezi, zaradi katerih se mnogi med njimi na Dežno vračajo leto za letom.
