Čeprav je letos poleti v medijih zelo odmevala novica o začetku gradnje največjega fuzijskega reaktorja na svetu in s tem o obetih varnejše energetske prihodnosti, pa zgodba o jedrski energiji kot enem velikih izumov 20. stoletja še zdaleč ni končana. Tudi filmski svet nas na to dejstvo večkrat opomni, nazadnje s sijajno HBO-jevo serijo Černobil. Zdaj je kot dodatek tej temačni zgodovinski lekciji v kina prišel še film Radioaktivna, ki prikaže, kako je ob prehodu iz 19. stoletja v 20. ta tehnologija po zaslugi peščice znanstvenikov naredila svoje prve korake.
Dvakratna Nobelova nagrajenka Marie Curie danes velja za veliko ime sodobne znanosti, ki je nepogrešljivo v učbenikih o 20. stoletju - po njej je še danes poimenovana metoda zdravljenja raka, ne nazadnje so o njej prepevali celo pionirji elektronske glasbe Kraftwerk. A podobno kot poklicna pot marsikatere ženske v preteklosti je bil tudi njen vzpon zapolnjen z ovirami, največkrat v obliki predsodkov in ozkoglednosti takratne znanstvene srenje. Njeno kariero je precej olajšalo dejstvo, da je imela ob sebi soproga Pierra Curieja, ki ji je v izrazito patriarhalnem okolju pomagal, da so njene genialne ideje dosegle najvišje nivoje znanstvenega establišmenta. Film Radioaktivna se tu posluži že nekoliko arhaičnega pristopa, v katerem spremljamo celotno poklicno pot poljsko-francoske znanstvenice od njenega prvega srečanja z bodočim soprogom pa vse do njene smrti. Najbolj fascinantna plat pripovedi je poleg navajanja njenih največjih dosežkov ta, da se je Curiejeva vseskozi zelo dobro zavedala izjemnih potencialov jedrske energije, medtem ko so bili pogubni učinki sevanja na človeško telo dolgo časa potisnjeni v ozadje, kar je na koncu terjalo visok davek za velik del družine Curie. O tem najbolje priča dejstvo, da si je danes njene zapiske v Francoski narodni knjižnici v Parizu mogoče ogledati zgolj ob nošenju zaščitnih oblačil, saj bodo radioaktivno sevanje oddajali še nadaljnjih 1500 let.
Film Radioaktivna vseskozi ubira zelo konvencionalno pot pri uprizoritvi te življenjske zgodbe. Čeprav je glavna igralka Rosamund Pike standardno vrhunska in ji ob strani dostojno stoji Sam Riley, pa se šibkost skriva v pomanjkanju izvirne vizije, ki bi filmu dala neki samosvoj pečat. Film tako v svojem slogu pripovedovanja ne presega kakšne televizijske rekonstrukcije dogodkov, kakršne gledamo na zgodovinskih kanalih. Celovečerec sicer poskuša vnesti nekaj raznolikosti v prikazano sosledje, ko večkrat tekom filma prikaže prihodnje zlorabe jedrske tehnologije, vse od Hirošime do Černobila, pa vendar ti vložki delujejo bolj kot časopisni okvirčki, ki dajejo dodatna pojasnila, kot pa da bi šlo za navdahnjen pripovedni prijem. Medtem ko je zgodba o Marie Curie še vedno nadvse fascinantna in aktualna, pa film kljub odmevnim igralskim imenom preprosto ne ponudi tiste dodatne vrednosti, kakršna se pričakuje od filmov v kino distribuciji.
Radioaktivna še najboljše deluje, če jo pojmujemo kot didaktični film
Obiščite spletno stran brez oglasov.
