(INTERVJU) Andreja Borin: Če pesem za hip odpre nek prostor znotraj, je to dovolj

Intervju o pesniški zbirki Pesmice za najmanjši žep (Mladinska knjiga, 2025) je nastal ob nagradi Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Znova ga objavljamo ob uvrstitvi zbirke med ožji izbor nominirank za večernico. 

Pesmi v vaši zadnji pesniški zbirki so res pesmice za najmanjši žep, kot obljublja naslov. So "majhne", kratke, a zelo povedne. Take, ki zaradi tega, ker iz njih vejeta optimizem in občutenje, da smo del nečesa večjega - vesolja, narave -  kar kličejo po tem, da jih memoriramo in v žepu nesemo s sabo. Sploh pa veje iz pesmi čudenje. Žirija za nagrado Kristine Benkove je zapisala, da so pesmi "polne drobnih čudežev in velikega čudenja, s čimer po eni strani utelešajo otroško dojemanje sveta, po drugi pa ga – s slogovno dovršenostjo, nepootročenim slogom, ritmom, rimo in univerzalno vsebino – presegajo." Je čudenje pri vas posnemanje otroškega dojemanja sveta, poskus približanja njihovemu horizontu - ali je to tudi sicer pristop, s katerim hodite po svetu?

"Mislim, da je čudenje naše naravno stanje. V tem civiliziranem in vedno bolj digitalnem svetu smo ga nekako izgubili. Otroci nas s svojo zvedavostjo in radovednostjo spomnijo, da je čudenje tudi del nas. V mojih pesmih nikakor ne gre za posnemanje otroškega sveta. To je del mene. Ko se povežem s sabo in s svojo tišino, se impulz za pesem zgodi kot nek naravni tok – kadar se. Seveda so to posvečeni trenutki, to ne velja za vsak trenutek dneva."

Mislim si, da se je za čudenje - potem ko nismo več otroci in postajamo vsako leto starejši - treba kdaj tudi zavestno odločiti.

"Čudenje se verjetno zgodi čisto naravno, kadar smo v stiku s sabo in svetom. Iz izkušenj prav tako vem, da se ta vrata zaprejo, kadar sem preobremenjena. Obstajajo načini, ki nas povežejo s sabo in načini, ki nas oddaljijo od sebe. Sposobnost čudenja po moje ni nek ekskluziven dar, je bolj pokazatelj, kako bivamo v sebi. In s svetom."

Ima poezija moč, da mirnost, ki jo začutimo ob branju, ostane v nas tudi po tem, ko zapremo knjigo? Je pisanje in branje poezije upor proti glasnosti sveta?

"Poezijo vsak doživlja po svoje, zame je nekaj zelo intimnega. In seveda me ne more ubraniti pred hrupom sveta. Če pesem za hip odpre nek prostor znotraj, če vzbudi nasmeh, prižge malo iskrico ali nas spomni, da smo del večjega sveta, je to povsem dovolj."

Kako ste pri Pesmicah za najmanjši žep sodelovali z ilustratorko Ano Zavadlav? In kako je pesniku vsakič znova, ko prvič zagleda svoje besede ilustrirane? Najbrž za vas nekoliko drugače, saj ste umetnostna zgodovinarka in ilustratorka. Dve svoji slikanici ste sami ilustrirali.

"Sodelovanje z ilustratorko Ano Zavadlav je bilo zame privilegij in res lepa izkušnja. Ana je vrhunska ilustratorka in subtilna ustvarjalka, ki zna z likovnim jezikom ustvariti vtis, ki presega okvir besed. Pesmic ni ilustrirala dobesedno, ampak je z ilustracijami ustvarila ʼštimungoʼ, v kateri se pesmi počutijo kot doma. Službeno se kot kustosinja v UGM ves čas ukvarjam z likovnim jezikom, z analizo in interpretacijo podob, zato mi je likovni del knjige izjemno pomemben. Slikanica deluje kot celota, ilustracija je enako pomembna kot besedilo. Ilustracija lahko vnese čisto drugačen poudarek, lahko naglasi nekaj, kar se ti kot avtorju ni zdelo pomembno, lahko doda nek sladkorni posip, ki ne gre k pesmi … Če se to zgodi, prav zares trpim. Pri knjigi Pesmice za najmanjši žep tega ni bilo. Po začetnih izmenjavah z Ano sem videla, da je ujela, kar se mi je zdelo bistveno za moje pesmi, recimo prostore tišine. To mi je zadostovalo."

Slikanica je teamski rezultat, ste dejali ob razglasitvi nagrade Kristine Brenkove.

"Ja, še vedno tako mislim. Ni samoumevno, da lahko kot avtor besedila tako intenzivno sodeluješ pri nastajanju knjige. Za to možnost sem urednici Ireni Matko Lukan zelo hvaležna. Pa seveda tudi likovni urednici Tanji Komadina in oblikovalki Sanji Janša. Res cenim njihovo predano delo."

Nekaj uvodnih pesmi se ukvarja z ljubeznijo. Na kak način otrokom pripovedovati o ljubezni med dvema človekoma?

"Kako pripovedovati o današnjem svetu? O bolečini? O lepoti? Z ljubeznijo je po moje enako. Ni treba napisati besede ʼljubezenʼ, da bi govorili o ljubezni. Meni je blizu zelo preprost jezik, stvari poskušam povedati preprosto in tako, da se za besedami začuti recimo bližina, povezanost, toplina."

Kaj se mora pri vas ali okrog vas zgoditi, vzkliti, poklopiti, da nastane pesem? 

"Nič takega se ne zgodi. Vsaj na zunaj ne."

Prvo pesniško zbirko V mesto mravlja se odpravlja (Litera) ste izdali leta 2009. Pesmice za najmanjši žep je peta zbirka po vrsti. Zmeraj rečemo, da literarno delo po izdaji živi svoje življenje, toda kako je brati svoje pesmi za nazaj?

"Če kdaj slučajno naletim na kakšno zgodnjo pesem, seveda vidim razliko. Predvsem me zdaj bolj zanima uporabiti besede na tak način, da je za besedami, ritmom, rimo in načinom pripovedovanja mogoče začutiti še nekaj. To se zgodi ali pa ne, precej zagonetna stvar. Včasih pa tudi samo uživam v igri besed ali v smešnih preobratih, ki se zgodijo skozi pesem."

Kaj ste sami radi brali kot otrok? Imate to v mislih, ko ustvarjate?

"Ko sem bila majhna, so mi brali pravljice, tudi različne slikanice. Kasneje sem sama veliko brala, zelo različne stvari, ampak ne vidim neke povezave. Bila sem senzibilen otrok, kot bi danes rekli, veliko stvari sem opazila. Mislim, da je to tista skupna točka z mano danes: občutenje sveta." 

Načrtujete tudi dela za odrasle?

"Za zdaj se lahko pisanju posvečam samo občasno in čutim, da moj izvir pisanja za otroke še ni presahnil. Zanima me tudi pisanje, ki nagovarja otroke in odrasle, vsakega na svoj način. Recimo univerzalne, večne teme, ubesedene v preprostem jeziku, ki ga podčrta rima. To me trenutno zaposluje poleg nekaterih začetih projektov, ki bi jih rada dokončala."

Pravite, da ste v poezijo sicer vstopili preko likovnega ustvarjanja.

"Ja. V resnici sem začela pisati, ker so moje ilustracije potrebovale besedilo, ampak tega je že dolgo. Ob tem sem postopoma zaslišala svoj jezik. Vsaka stvar potrebuje svoj čas, da dozori - in z mano ni bilo nič drugače. Še vedno imam tudi zelo rada ilustracijo. Fascinira me, kako besedilo in slika ustvarita popolnoma svoj svet. Če kdaj v tujini zavijem v knjigarno, tam zagotovo preživim nekaj ur in obvezno obiščem tudi otroški oddelek s slikanicami. Pogosto najdem kakšno čudovito knjigo, ki gre z mano - tudi če ne znam jezika, v katerem je napisana."

Zaposleni ste kot kustosinja v Umetnostni galeriji Maribor. Kaj je ob pripravi razstav in besedil ob njih tudi vaše delo, pa je morda manj znano, da se kustosi ukvarjajo tudi s tem? Imate tudi v službi stik z otroki? Je to hvaležno za pesnico, ki piše za najmlajše?

"Ukvarjanje s poezijo za otroke nima z mojim delom kustosinje nič skupnega. V službi tudi ne delam z otroki. V UGM sem kustosinja za zbirko, opravljam pa tudi različne druge naloge, pripravljam razstave, pišem tekste, raziskujem – kot ostali kustosi. Pri našem delu je zanimivo tudi to, da se srečujemo z najrazličnejšimi ljudmi in z najrazličnejšimi zgodbami, v katerih nastopajo umetniki/-ce, družinski člani, dediči, lastniki, galeristi, restavratorji, tudi kustosi ter seveda obiskovalci. Zanimive so tudi zgodbe o nastanku dela ali o tem, kako je neko delo prišlo do galerije. Včasih je delo kustosa tudi precej detektivsko. Umetnine imajo svoje življenje tako kot knjige."

V intervjuju za STA ste dejali, da v novem Centru Rotovž vidite priložnosti za povezovanje med knjižnico in umetnostno galerijo. Na kak način?

"Knjižnica, galerija in kino so prostori kulture. Vidim veliko mogočih povezav tako v smislu povezovanja vsebin kot tudi v smislu nadgrajevanja osnovnega poslanstva vsakega od akterjev. Mislim, da vsi trije prostori hranijo človeško radovednost, vzpodbujajo raziskovanje in pomagajo, da odkrijemo kaj novega o sebi in svetu. Tu je veliko stičnih točk, tudi če vsak to dela ali prezentira na malo drugačen način."