Nemčija je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja živela v strahu pred morilcem, ki je svoje žrtve iskal predvsem med mladimi fanti, številne pa so za vedno izginile brez sledu. Fritz Haarmann, eden najbolj razvpitih serijskih morilcev v nemški zgodovini, je priznal 26 umorov, preiskovalci pa so domnevali, da je bilo žrtev še precej več. Njegova zgodba je tako grozljiva, da še danes, več kot stoletje pozneje, vzbuja srh.
Prijazni gospod, ki je skrival pošastno skrivnost
Ko je septembra 1918 v Hannovru izginil 17-letni Friedel Rothe, si nihče ni predstavljal, kako strašna resnica se skriva za njegovim izginotjem. Mladeniča so nazadnje videli v kavarni v družbi urejenega, uglajenega moškega. Ime mu je bilo Fritz Haarmann, policistom pa ni bil neznan. Nasprotno, z njimi je celo sodeloval kot ovaduh in jim posredoval informacije iz kriminalnega podzemlja.
Ko so policisti pozneje preiskovali njegovo stanovanje, izginulega mladeniča niso našli. Če bi bili nekoliko natančnejši, bi v stenski niši pod knjigami in revijami odkrili njegovo lobanjo.
Haarmann se je rodil 25. oktobra 1879 v Hannovru kot najmlajši od šestih otrok. Odraščal je v težkih družinskih razmerah, zaznamovanih z nasiljem in alkoholizmom. Toda navzven je deloval povsem običajno. Bil je urejen, družaben in na videz zaupanja vreden moški, ki je znal pridobiti naklonjenost ljudi.
Prav ta sposobnost mu je omogočila, da je dolga leta neopazno izvajal svoje zločine.
Mlade žrtve je vabil v svoje stanovanje
V letih po prvi svetovni vojni je Nemčijo pestila huda gospodarska kriza. Brezposelnost, lakota in revščina so številne mlade potisnile na ulice. Haarmann je takšne razmere izkoriščal. Na območju glavne železniške postaje v Hannovru je iskal mlade fante, pogosto brezdomce in pobegle otroke, ter jim ponujal hrano in prenočišče.
Njegove žrtve so bile stare od deset do 22 let.
Ko jih je zvabil v svoje podstrešno stanovanje, se je prijazna podoba spremenila v nočno moro. Med napadi je žrtvam z zobmi grizel vratove, pozneje pa njihova trupla razkosal. Preiskovalcem je priznal, da ga je ubijanje spolno vzburjalo.
Številni umorjeni mladeniči so izginili, ne da bi kdo prijavil njihovo pogrešanje. V povojnem kaosu so bili številni otroci in mladi prepuščeni sami sebi, zato so njihova izginotja dolgo ostajala neopažena.
Pojavili so se celo sumi, da je Haarmann človeško meso prodajal na črnem trgu. Vendar preiskovalci nikoli niso zanesljivo dokazali, da je meso svojih žrtev res prodajal ali užival.
Grozljivo odkritje ob reki
Morilčeva skrivnost je začela prihajati na dan, ko so otroci na obrežju reke Leine našli človeške kosti in lobanje. Sprva so preiskovalci domnevali, da gre za ostanke utopljencev, toda novih najdb je bilo vedno več.
Nazadnje so odkrili približno 500 človeških kostnih ostankov in delov trupel. V mestu je zavladala panika, časopisi pa so skrivnostnemu morilcu nadeli vzdevke, kot so "vampir iz Hannovra", "volkodlak" in "mesar".
Junija 1924 so policisti Haarmanna naposled aretirali. Med preiskavo njegovega stanovanja so našli krvava oblačila in druge obremenilne sledi.
Zločinov sprva ni hotel priznati. Policija je nato uporabila tudi skrajno sporne zasliševalske metode. V njegovo celico so namestili osvetljene lobanje z rdeče obarvanimi očesnimi votlinami in vrečo človeških kosti, s čimer so ga skušali psihološko zlomiti.
Nazadnje je priznal številne umore, čeprav je zaradi okoliščin zasliševanja pozneje prihajalo do vprašanj o zanesljivosti nekaterih njegovih izjav.
Pred usmrtitvijo je zahteval spomenik
Sojenje Fritzu Haarmannu se je začelo decembra 1924 in pritegnilo izjemno pozornost javnosti. Razkritja o njegovih zločinih so pretresla Nemčijo, podrobnosti procesa pa so polnile časopisne naslovnice. Morilec je postal celo predmet črnega humorja, saj so ljudje znano operetno popevko priredili v pesem, v kateri so otroke svarili, da bo ponje prišel Haarmann.
Proces je bil deležen tudi kritik. Nekateri pravni strokovnjaki so opozarjali na nepravilnosti pri preiskavi, predvsem pa na pomanjkljivo presojo obtoženčevega duševnega stanja.
Sodišče ga je obsodilo na smrt, 15. aprila 1925 pa so ga usmrtili z giljotino.
Tik pred smrtjo je Haarmann izrekel nenavadno, skoraj neverjetno željo. Hotel je, da mu postavijo spomenik, saj je bil prepričan, da bo njegovo ime ostalo zapisano v zgodovini. Psihiatru, ki ga je pregledoval v zaporu, je dejal, da bo spomenik znamenitost, ki jo bodo ljudje obiskovali še čez tisoč let.
Njegova zgodba živi še danes
Haarmannova mračna zapuščina se je v naslednjih desetletjih preselila tudi v umetnost. Njegovi zločini so navdihnili številne knjige, gledališke predstave, filme in glasbena dela. Z njegovo zgodbo pogosto povezujejo tudi znameniti film Fritza Langa M – morilec iz leta 1931, neposredno pa jo obravnava film Der Totmacher iz leta 1995.
Ironično je Haarmann vsaj deloma dočakal tudi uresničitev svoje zadnje želje. Avstrijski kipar Alfred Hrdlicka je namreč ustvaril kip, povezan z njegovim likom.
Kot poroča hrvaški Index, ki povzema prispevek nemške Deutsche Welle, je upokojeni kriminalist Jürgen Veyht prepričan, da je Haarmann v resnici umoril precej več ljudi, kot jih je priznal. Število njegovih žrtev bi lahko preseglo celo 50.
Index
Več kot stoletje po njegovi usmrtitvi tako ostaja eno najbolj razvpitih imen nemške kriminalne zgodovine. Njegov primer pa še danes odpira tudi neprijetno vprašanje, kako je mogoče, da je človek, ki je tako dolgo sodeloval s policijo, pred njenimi očmi skrival tako strašne zločine.
