Na enoti forenzične psihiatrije UKC Maribor zadnja leta obravnavajo več duševno bolnih storilcev kaznivih dejanj, pri katerih ocenjujejo resno tveganje za ponovitveno nevarnost. Vodja enote mariborske forenzične psihiatrije Miran Pustoslemšek opozarja na časovno omejenost varnostnih ukrepov zdravljenja in na nedoslednost pri njihovem izvajanju.
Zadnje leto sta zaznamovala vsaj dva primera ponavljajočih se napadov z ostrimi predmeti, v katera sta bili vpleteni osebi z duševnimi težavami. Na ljubljanskih Fužinah se je tragično razpletlo, ko je policija ustrelila osebo, ki je grozila z nožem. V drugem primeru, ki se je že preselil na sodišče, pa je takrat 37-letni moški z nožem napadel voznika mestnega avtobusa na Bavarskem dvoru.
Skupni imenovalec obeh primerov je, da ni šlo za prvi incident oseb, temveč ponavljajoče se primere incidentov. Drugi pa, da so nasilnemu vedenju v obeh primerih botrovale duševne stiske storilca oziroma osumljenca, kar sproža vprašanje, kako v Sloveniji poteka obravnava storilcev kaznivih dejanj, ko je jasno, da se ti soočajo z duševnimi težavami in so zato lahko nevarni tako sebi kot družbi.
Posebej izstopa primer danes 38-letnega napadalca na voznika mestnega avtobusa, ki se zdravi na enoti forenzične psihiatrije mariborskega UKC. Pred lanskim napadom mu še ni bila izrečena kazenska sankcija, so ga pa pred tem že večkrat obravnavali na policiji; samo lani med drugim zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, večkratnih groženj z nožem, grožnje uslužbenki centra za socialno delo in poškodovanja tujih stvari. Policija je zoper njega podala tudi dve kazenski ovadbi, so navedli na generalni policijski upravi.
Na nasilne incidente vpliva tudi uporaba psihoaktivnih snovi
Vodja enote forenzične psihiatrije na UKC Maribor Miran Pustoslemšek, kjer zdravijo neprištevne storilce kaznivih dejanj, opaža, da vsako leto obravnavajo več duševno bolnih storilcev kaznivih dejanj, pri katerih zaznavajo tveganje ponovitvene nevarnosti. "Ne sicer bistveno več, a vendarle več, kar je v veliki meri povezano z uporabo psihoaktivnih substanc. Še posebno novih substanc, ki jih je na trgu ogromno, čez tisoč, in nekatere povzročajo izjemno agresivna stanja," opozarja.
Kot izpostavlja, so imeli v zadnjih dvanajstih letih le en primer pacienta, ki je po odpustu s forenzične psihiatrije zagrešil resno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. V konkretnem primeru je šlo za umor, ko je 30-letni storilec z nožem do smrti zabodel svojega 88-letnega dedka. Imeli so tudi tri primere ponavljajočih se kaznivih dejanj, a ne zoper življenje in telo.
Po oceni Pustoslemška je to statistično dober rezultat, je pa prepričan, da bi kot družba lahko storili več, da bi bilo resnih, ponavljajočih se incidentov manj, kadar jih storijo ljudje z zgodovino duševnih težav. Pri tem izpostavlja tudi vlogo države pri snovanju zakonodajnih rešitev in vlogo sodišč, ki oblikujejo sodno prakso na tem področju.
Kot opozarja, je namestitev na oddelek forenzične psihiatrije pri nas s kazenskim zakonikom omejena na pet let, ukrep obveznega zdravljenja na prostosti pa z zakonom o duševnem zdravju na dve leti. Za bolnike, pri katerih po odpustu iz enote forenzične psihiatrije še obstajata varnostno tveganje in nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ter so še vedno nevarni sebi in okolici, pa v Sloveniji tudi nimamo ustrezne ustanove za dolgoročno namestitev, opozarja. Ob tem zakon o duševnem zdravju določa, da če oseba ne ogroža same sebe ali drugega, zdravljenje proti njeni volji ni utemeljeno, dodaja.
Kot pravi, je po zakonu o duševnem zdravju ukrep nadzorovane obravnave na prostosti sicer mogoče podaljševati trajno, a v praksi forenzični psihiatri opažajo veliko nedoslednosti. V zakonu namreč ni dovolj zagotovil, da se obravnava storilcev z duševnimi težavami dosledno podaljšuje, opozarja sogovornik.
Ob tem je spomnil na primer ponovitve resnega kaznivega dejanja, ki se je zgodilo po obravnavi v drugi zdravstveni ustanovi. "V omenjenem primeru je bila težava v tem, da nihče ni podal predloga za podaljšanje nadzorovane obravnave in se je ta enostavno zaključila," je opozoril.
Stroka za daljše obdobje varnostnih ukrepov
V praksi pa se soočajo tudi s primeri, ko se sodišča in sodni izvedenci v postopkih odločanja po zakonu o duševnem zdravju osredotočajo zgolj na potek bolezni v danem trenutku, ne pa tudi na dogajanje pred morebitnim incidentom in na pričakovani potek po zdravljenju. "Pogosto opažamo, da oseba v času obravnave zanika ali ne daje vtisa, da je lahko nevarna, vendar pa glede na običajen ali pričakovan potek duševne motnje ne moremo biti prepričani, da se to ne bo zgodilo," opozarja.
Policija nima pristojnosti
Na Generalni policijski upravi poudarjajo, da policija ni pristojna niti nima možnosti, da bi ocenjevala duševno ali psihično oziroma zdravstveno stanje obravnavanih oseb. Prav tako ne beležijo podatkov na način, da bi bilo mogoče iz njih razbrati tovrstno stanje obravnavane osebe ali osumljenca kaznivih dejanj.
Na vprašanje, kako na policiji ocenjujejo tveganje ponovitve kaznivih dejanj pri osebah z zgodovino nasilja in z duševnimi težavami, odgovarjajo, da je to vprašanje bolj za medicinsko stroko. Ob tem navajajo, da policija pri vseh postopkih, v katerih zazna potrebo po zdravniški oskrbi, obvešča reševalne oziroma zdravstvene službe, ki poskrbijo za osebo. "V primeru hospitalizacije se postopki policije z obravnavano osebo prekinejo."
Kot še poudarjajo, je zdravstveno stanje posameznika njegova osebna okoliščina in varovani osebni podatek, zato policija nima pristojnosti, da bi poizvedovala o duševnem stanju. "Vse te okoliščine se tako ugotavljajo v kasnejših postopkih pred sodišči," so navedli na Generalni policijski upravi.
Kot primer slabe presoje sodišča izpostavlja tudi primer pacientke, za katero je bila le teden ali dva pred kaznivim dejanjem poskusa uboja z ostrim predmetom predlagana hospitalizacija proti volji po zakonu o duševnem zdravju. A sodišče predvidene hospitalizacije ni odredilo, je poudaril.
Pustoslemšek je prepričan, da bi moralo biti zakonsko določeno obdobje izvajanja ukrepov bistveno daljše, "tako, kot je to urejeno v večini evropskih držav". "Če imamo opravka z resno duševno motnjo, ki je neozdravljiva, in če je pridružena še uporaba psihoaktivnih substanc, je namreč zelo velika verjetnost, da lahko govorimo o trajni ponovitveni nevarnosti," opozarja.
Prepričan je, da je pri obravnavi duševno bolnih storilcev kaznivih dejanj še veliko možnosti za izboljšave, tudi na strani odločevalcev, ki snujejo kazensko zakonodajo. Ukrep obveznega zdravljenja na prostosti pa bi bilo po njegovi oceni smiselno vezati tudi na vključitev v terapevtsko skupnost, "po domače komuno", posebej, če gre za osebe, ki uporabljajo psihoaktivne snovi in imajo pridruženo psihozo. Ob tem se zavzema tudi za podaljšanje ukrepa obveznega zdravljenja na prostosti, saj zdravljenje v terapevtski skupnosti po njegovi oceni zahteva obdobje, daljše od dveh let. V Mariboru letno opravijo okoli sto hospitalizacij, ob čemer se jih 80 odstotkov nanaša na obsojence in pripornike iz slovenskih zaporov. Poleg obsojencev, ki jim je bil ob obsodbi izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva, so med njimi tudi takšni, ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje v bolnišnici.
