Povprečni dosežki na nacionalnem preverjanju znanja se praviloma gibljejo okoli 50 odstotkov. To pa ne pomeni, da učenci s takim dosežkom znajo komaj za šolsko oceno dve, razlagajo v Republiškem izpitnem centru. NPZ namreč ni oblikovan kot matura ali šolski test. Njegov namen naj bi bil ugotoviti, kakšno je usvojeno znanje učencev na državni ravni in kakšne so razlike med njimi.
V praksi pa se vsako leto zgodi isto. Ob objavi rezultatov se začne tekmovanje v zgražanju. Letos so v ospredju tretješolci pri slovenščini, saj je njihovo povprečje padlo za več kot devet odstotnih točk. Preden razglasimo konec civilizacije, se ustavimo. Govorimo o osemletnih otrocih. O otrocih, ki so NPZ pisali marca. O otrocih, pred katerimi je bilo zahtevnejše umetnostno besedilo, kot ga je imela lanska generacija. O otrocih, med katerimi nekateri šele aprila ali maja povsem usvojijo bralno tehniko. To ne pomeni, da težav ni. So. In resne so.
Ko poslušaš učiteljice in učitelje iz razredov, vsi govorijo o istem. Otroci informacije najdejo, težje pa jih razložijo, povežejo, utemeljijo in ubesedijo. Ne manjka jim nujno odgovorov, manjka jim besed zanje. Zakaj? Ker otroci berejo manj. Ker starši berejo manj. Ker družba bere manj. Ker je telefon postal privlačnejši od knjige. Otrok, ki ne bere, ne izgublja le stika z literaturo, ampak tudi besedni zaklad, koncentracijo, domišljijo in sposobnost izražanja.
Težave so. Resne.
Če smo pošteni, del odgovornosti za to nosijo tudi učitelji. Ne zato, ker bi bili slabši kot nekoč, ampak ker se je tudi stroka preveč udomačila v logiki delovnih zvezkov, obkroževanja pravilnih odgovorov in hitenja skozi učne načrte. Paradoks je očiten: od otrok pričakujemo vedno več samostojnega razmišljanja, hkrati pa jih pogosto učimo po modelu, kjer je treba predvsem pravilno izpolniti že pripravljena polja. Morda ni naključje, da imajo potem največ težav prav tam, kjer morajo odgovor ustvariti sami.
Učitelji vedno več časa porabijo za administracijo, projekte, evidence, poročila in reševanje konfliktov. Šola postaja socialna služba, mediator in vzgojni center, vse manj pa prostor za učenje. Ko učenec pljune sošolko, se pouk ustavi. Ko se učenca spreta, prav tako, Brez osnovnega reda in varnosti ni pouka. Toda takšnih situacij je več kot le kakšna na teden, zgodita se ena ali dve na dan. In to je novi šolski vsakdan, v katerem je jasno, da učitelj ne more večine časa nameniti poučevanju.
Potem pride NPZ in od tega istega otroka zahteva zbranost, natančnost, razumevanje navodil, branje z razumevanjem in jezikovno pravilnost. Otrok v besedilu najde pravi podatek, razume, kaj išče, a ne podčrta cele povedi, kot zahteva navodilo. Dobi nič točk. Drug otrok podatka sploh ne najde. Tudi on dobi nič točk. Po točkovniku sta enaka. Ali pa osemletnik napiše: "Lišček ima glavo, trup, krila." Prepoznal je dele telesa in jih zapisal, a ker ni uporabil opisnih pridevnikov, skoraj ne dobi točk.
Sistem učiteljem ves čas sporoča, da se mora šola prilagajati novi generaciji. Morda pa je čas za obrnjeno vprašanje: kaj, če je prav pretirano prilagajanje del problema? Letošnji NPZ je pokazal, da smo odrasli ustvarili sistem, šolski in družinski, v katerem zagotavljamo otrokom vedno manj možnosti, da bi branje, pisanje, računanje zares usvojili. Zato: vrnimo se k osnovam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
