Nemška policija je po več kot 30 letih rešila enega najbolj skrivnostnih primerov izginotja v državi. Hrvat Boris C., takrat 37-letnik iz Viersena, je izginil brez sledu 13. septembra 1994. Kmalu zatem je bil njegov avtomobil najden v Düsseldorfu – v notranjosti so našli sledi krvi. Policija je sumila na umor, a resnica je bila povsem drugačna.
Primer, ki je več desetletij ostal odprt
Kljub številnim preiskavam in forenzičnim analizam primer nikoli ni bil razrešen. Leta 1997 je bil Boris C. na zahtevo družine uradno razglašen za mrtvega. Primer se je občasno znova odprl z uporabo sodobnejših metod preiskovanja, a brez uspeha – vse do leta 2024, piše Dnevnik.hr.
S pomočjo mednarodnih organov pregona in forenzičnih orodij je policija končno uspela stopiti v stik z moškim, za katerega so mislili, da je žrtev umora. Boris C. je bil najden živ – v Franciji. Njegova identiteta je bila potrjena brez dvoma.
Priznal inscenacijo izginotja
Med zaslišanjem je priznal, da je lastno izginotje načrtoval. Krvavi madeži v avtomobilu so bili posledica poškodbe, ki si jo je namenoma povzročil. Cilj? Začetek novega življenja v tujini. Po lastnih besedah je želel pobegniti pred vse večjimi dolgovi in se je bal maščevanja, tako do sebe kot do svoje družine.
"Zaradi dolgov se je počutil ogroženega in je videl edino rešitev v tem, da izgine," je za nemški medij WDR pojasnil tiskovni predstavnik tožilstva. Od takrat je Boris C. živel v Franciji, kjer si je ustvaril novo družino in življenje.
Primer je uradno zaključen
Z najdbo Borisa C. je primer uradno zaključen. Policija iz Mönchengladbacha je sporočila, da je primer po več kot treh desetletjih rešen. Javnost in mediji so ob tej nenavadni razrešitvi primera ostali osupli, saj se je dolga leta verjelo, da je bil Boris C. žrtev nasilnega zločina.
Čeprav zakon ne predvideva kazni za lažno izginotje, se bodo organi zdaj osredotočili na pravne in družinske posledice njegove odločitve, zlasti ker je bil razglašen za mrtvega in je za seboj pustil družino, ki je desetletja živela v negotovosti.
