Teo Čizmić o časih s Kukočem in Rađo pod Maljkovićem: V usta smo si špricali parfum, da nismo smrdeli po tobaku

Resda v nedavnem dokumentarcu o Michaelu Jordanu ni bil omenjen, a tudi pomočnik trenerja pri Cedeviti Olimpiji Teo Čizmić je imel veliko prstov vmes pri šampionskih NBA-naslovih Chicago Bullsov. Prav on je tip, ki je na treningih splitske Jugoplastike "pretepal", preganjal in na ta način razvijal golobradega, a vendarle nekaj let starejšega Tonija Kukoča. In on je ta, ki je po nepisanem pravilu kot najmlajši moral nositi vodo in torbe, medtem ko je s soigralci med letoma 1989 in 1991 trikrat zapored osvojil evroligo. Kako je bilo najstniku stati na evropskem prestolu, kako težko je bilo priti do tega in kakšne vse danes nepredstavljive traparije je ušpičil s Kukočem, Dinom Rađo, Velimirjem Perasovićem in drugimi, je 49-letni Splitčan, ki je po razpadu Jugoslavije del kariere po priporočilu Zmaga Sagadina zaigral tudi v Sloveniji, v takrat prvoligaški Postojni, spregovoril za Večer.
Teo, s 16 leti ste že bili član ekipe jugoslovanskih in evropskih prvakov. Kako to izgleda - biti srednješolska zvezda?

"Morda sem bil zvezda v šoli, ne pa tudi v klubu. (Smeh.) Kot eden najmlajših sem nosil vodo, torbe … Po 30 torb sem moral čuvati na letališču, medtem ko so se starejši soigralci sprehajali naokrog, nakupovali … Klasika. Ko sem se pa po naslovu evropskih prvakov v Münchnu leta 1989 vrnil v šolo, pa so me vsi učenci in učitelji pričakali zunaj. Kar dvignili so me na roke in me ponesli v prvo nadstropje, na prvo šolsko uro. To so trenutki, zaradi katerih pozabiš vse to, koliko let si garal."
Koliko se je takrat treniralo? Več kot danes?
"Absolutno. Ko ni bilo šole, sem treniral štirikrat dnevno! Dvakrat z mladinci, dvakrat s člani. Ko pa je bila šola, trikrat. Prvič že ob šestih zjutraj, potem me je pa kar trener odpeljal v šolo. In to leta in leta. Sedem, osem ali devet ur dnevno."