(INTERVJU) Nekdanji košarkar Aljoša Žorga: Od medalj se takrat ni dalo živeti

Aljoša Žorga je nekdanji član jugoslovanske reprezentance, s katero je pred 50 leti v Ljubljani osvojil naslov svetovnega prvaka, pa tudi srebrni medalji z olimpijskih iger 1968 in evropskega prvenstva 1971. Po športni karieri, med katero se je za hip vrgel v trenerske vode in treniral Zmaga Sagadina, je diplomiral iz ekonomije in se zaposlil v Gospodarski zbornici Slovenije, nato je vodil Emono in Maximarket, dokler ni odprl družinske trgovine s tekstilom.
Minuli teden je minilo 50 let od vaše zlate kolajne na svetovnem prvenstvu. Kako pogosto vas spomin odnese v tiste dni? Vas kaj daje nostalgija?
"Časovno je dogodek res že zelo odmaknjen. A spomini iz mladosti se človeku močno usidrajo v spomin. Ljudje se radi spominjajo dogodkov iz mladosti, najsi gre za šport, srečanja, karkoli. Enako velja za mene. Sicer pa biti svetovni prvak v domačem mestu – to je res nekaj posebnega. Tega ne moreš kar tako pozabiti. In, žal, tudi ponoviti ne."
Je bila evforija podobna kot leta 2017, ko so Dragić, Dončić in druščina prišli do naslova evropskih prvakov?
"Vzporednice vsekakor so. Naš uspeh iz leta 1970 je bil zaslužen za bum jugoslovanske košarke v naslednjih letih. Začela so se graditi igrišča, dvorane … Uspeh iz leta 2017 je podobno vplival na popularnost košarke med mladimi, Dončić je postal njihova zvezda. Impresivno je, ko narod z dvema milijonoma prebivalcev premaguje velikane, na koncu pa še naše večne rivale Srbe, ki so skozi leta gradili mit košarkarske nacije. Je pa zaradi razvoja televizije in interneta zadnji uspeh bil veliko bolj medijsko podprt."
Prav uvodni medijski preboj v gospodinjstva pa je menda storila vaša generacija na SP-ju 1970? Takrat naj bi košarka množično prišla na televizijo ...
"Takrat se je zgodila transformacija televizije iz črno-bele v barvno. Če že ne prej, so si takrat res vsi nabavljali nove televizorje. Vemo pa, kako je s športom. Če prodre na televizijo, postane popularen, če ne, ga ni. Uspehi, kot denimo srebro na olimpijskih igrah 1968, so pričakovanja pred prvenstvom le še povečali, vsi so bili prikovani pred zaslone. Tako se je po zaslugi naše in kasnejših generacij razvil kult košarke v Jugoslaviji, ki se je ohranil tudi v Sloveniji."
Kakšna pa je bila ta košarka prej?
"Kot prvo – veliko se je igralo na zunanjih igriščih. Nekatera so bila slaba, zanič, s polomljenimi tablami … Velik preskok je bila selitev v vedno bolj množične dvorane. Čeprav je imel nogomet vedno poseben status, ga je košarka s svojimi konstantnimi uspehi lovila."
Kako pomembno je bilo SP 1970 za Jugoslavijo, priča že to, da vas je Tito gledal v živo, po naslovu prvakov pa vas z zasebnim letalom povabil v Beograd … Kakšen vtis je naredil na vas?
"Takrat je bil Tito absolutni šef Jugoslavije, njegova desna roka Stane Dolanc pa organizacijski sekretar prvenstva. Treme pred Titom nismo imeli, je pa bilo vabilo na zasebno letalo res vrhunska poteza. Za nas, mlade ljudi, je bilo to nekaj posebnega. Takrat se z letali še ni tako pogosto letelo. Seveda pa ni bilo čisto vse bleščeče. Takratni Delov košarkarski novinar Stane Trbovc je nekje zapisal, da smo Jugoslovani pospravili Ruse in Američane v isti koš. Nič takšnega, torej. A ko smo bili ravno na sprejemu pri Titu, je ta izvedel za zapis. Čisto je ponorel, češ 'Kaj?! Kako je to mogoče?!' Politično se mu ni zdelo primerno, ker so vendarle Američani predstavljali kapitalizem, Rusi oziroma Sovjeti socializem. 'To moramo preveriti!' se je jezil. Saj potem smo ga malce pomirili, da ni bilo mišljeno zlonamerno. A zaradi enega takega stavka bi lahko takrat Trbovc izgubil službo."