Ali se vam je v zadnjih tednih zgodilo, da ste zavili v večjo tehnično trgovino z namenom kupiti kanister za gorivo? Ne zato, ker bi želeli špekulirati, ampak ker se zdi smiselno imeti nekaj rezerve doma, ko se govori o novi naftni krizi. In potem pridete tja. Police polne, trgovina obilno založena, vse je na svojem mestu – razen tam, kjer bi morale stati desetlitrske kante, zeva praznina. Petlitrske so še, a z njimi ne prideš daleč. Vse okoli je založeno do vrha, ta del polic pa je prazen. Nekateri so pohiteli, se pripravili. Drugi še razmišljajo. Večina pa še vedno predpostavlja, da sistem deluje tako kot včeraj, saj se na videz pri nas še ni nič spremenilo.
Nafta je poleg tankerjev in črpališč veliko bolj razvejan sistem, kot izgleda na prvi pogled. Naftna industrija ni le skupek podjetij, ki dobavljajo energijo, je politično-ekonomski blok moči, ki sega od pridobivanja in rafiniranja kemikalij, plastike, pesticidov, gnojil, zdravil, logistike do financ in lobiranja. Kar imenujemo "naftna industrija", je v resnici kompleksna mreža interesov, lastništev in institucij, ki sooblikujejo politike, narative in družbenoekonomske razvojne prioritete.
Medtem ko se zadnji tankerji, ki so še uspeli izpluti iz Perzijskega zaliva pred zaprtjem Hormuške ožine, približujejo evropskim pristaniščem, postaja jasno, da sproščanje strateških zalog lahko kupi le nekaj časa, ne pa tudi varnosti. Gre za začasen odziv, ki blaži pritisk, ne odpravlja pa njegovega vzroka. Nazadnje smo se smejali, ko je med pandemijo kovida-19 zmanjkalo toaletnega papirja. Tokrat ne bo smešno, ko nam bo zmanjkalo nafte.
Naš vsakdan je povsem odvisen od fosilnih goriv – od goriva in transporta do dobavnih verig in prehranske varnosti. Prav ta odvisnost se kaže v središču nove naftne krize 2026. Ne gre za vprašanje le enega energenta, ampak za strateško avtonomijo Evrope in njeno odpornost. Saj Evropa nima nafte in jo mora tako kot plin uvažati. Ključno vprašanje: kako preiti od kriznega upravljanja k strukturni odpornosti? Torej kako preiti od kovid urgentnega upravljanja k strateškemu zelenemu prehodu, ki bi na novo oživil gospodarstvo, pripeljal nujno potrebne inovacije in nas usmeril stran od odvisnosti od fosilnih goriv k zeleni in pravični tranziciji, ki nas naredi bolj odporne na naftna nihanja, gospodarske šoke?
Ujetost v red fosilnih goriv
Fosilna goriva, kot so nafta, plin in premog, povzročajo skoraj tri četrtine svetovnih emisij toplogrednih plinov in še vedno ostajajo izjemno dobičkonosna. Pet največjih naftnih in plinskih podjetij je v letih 2022 in 2023 ustvarilo več kot 280 milijard dolarjev dobička. Tako v takem sistemu ni veliko spodbud za opuščanje fosilnih goriv - ravno nasprotno. Ob tem pa ne gre pozabiti, da sicer živimo v času podnebnega zloma, ki ga poganja prav ta ista dobičkonosna industrija. Podnebni zlom je kot posledica podnebnih sprememb.
Gre za kontradikcijo: bolj kot smo odvisni od fosilnih goriv, večjo nestabilnost ta odvisnost proizvaja v obliki vojn, socialnih pritiskov in ekološkega razdejanja
Gre za kontradikcijo: bolj ko smo odvisni od fosilnih goriv, večjo nestabilnost ta odvisnost proizvaja v obliki vojn, socialnih pritiskov in ekološkega razdejanja. A kljub temu primeri iz različnih delov sveta danes kažejo, da alternativa obstaja kot že delujoča praksa. V Pakistanu razmah strešnih sončnih elektrarn zmanjšuje potrebo po uvozu utekočinjenega zemeljskega plina. Kitajska pospešeno preusmerja promet na električna vozila in železnico s tem zmanjšuje odvisnost od uvoženih goriv. Španiji je z razvojem obnovljivih virov v veliki meri uspelo razvezati cene elektrike od cen plina, kar pomeni večjo stabilnost za gospodinjstva in gospodarstvo.
Zaprtje Hormuške ožine marca 2026 zato ni le regionalna vojna, je razkritje, da je Evropa še vedno ujeta v red fosilnih goriv, ki izhaja še iz časa industrijske revolucije in ga ne moremo razumeti ločeno od militarizma, imperialne geopolitike in blokiranja razvoja alternativ s strani fosilne industrije. Ta red je temeljni okvir utemeljitve evropske prevlade nad ostalim svetom in znotraj katerega deluje sodobno evropsko gospodarstvo.
Vloga države Izrael in brezkompromisna podpora Evrope
Zgodovina naftnih kriz vedno znova Evropi pokaže: manko strateškega zmanjševanja od fosilnih goriv in zgodovinsko močno povezavo z državo Izrael, njeno zgodovinsko vlogo pri vseh naftnih krizah. Vloga države Izrael in njena brezkompromisna podpora s strani Evrope je ključ pri razumevanju konteksta naftnih kriz, saj so z nafto bogate države na Bližnjem vzhodu muslimanske države, pri čemer izraelska politika določa evropski, kdo je njen in naš sovražnik. Posledica te močne politične povezanosti Evrope z Izraelom pa je škodljiva za naše gospodarstvo, ki pa nafto potrebuje.
Prva naftna kriza leta 1973 je z arabskim naftnim (OPEC) embargom razkrila, kako tesno je razvoj evropskih gospodarstev vezan na poceni nafto. Povod je bila vojna na jom kipur, v kateri sta si Egipt in Sirija poskušala povrniti ozemlja, izgubljena po šestdnevni izraelski vojni leta 1967, ki jih je Izrael nelegalno zasedel. Tudi takrat so ZDA in evropske države stopile na stran Izraela, arabske izvoznice nafte (OPEC) pa so odgovorile z embargom. Marca 1974 je OPEC odpravil embargo, vendar se je cena nafte skoraj potrojila s treh ameriških dolarjev na sodček na skoraj 12 dolarjev na sodček na svetovni ravni.
Današnja situacija ni enaka, a logika ostaja podobna. Napovedi cen nafte Capital Economics so različne glede na dolžino zaprtja Hormuške ožine. Če se vojna konča do konca aprila bo cena nafte dosegla vrh v drugem četrtletju pri približno 95 dolarjih za sodček, nato pa do konca leta 2026 pade na okoli 80 dolarjev. V primeru, da se vojna zavleče do junija bodo cene nafte bistveno višje, okoli 130 dolarjev za sodček, in do konca leta 2026 približno 120 dolarjev. Evroobmočje po najbolj črnih scenarijih ne bo zdrsnilo v globoko recesijo. Ne kaže na zlom, temveč na nekaj politično skoraj nevarnejšega: na dolgotrajno stagnacijo.
Ko se 33 kilometrov Hormuške ožine zapre, se ne podraži le nafta. Podražijo se hrana, transport, podražijo se zdravila in podraži se naš vsakdan. Saj skozi njo ne teče le nafta in drugi energenti, ampak tudi utekočinjeni plin in petrokemične surovine, potrebne za izdelavo gnojil, plastiko in zdravila – pogoji za delovanje industrije, kmetijstva in gospodinjstev.
Vse večja odvisnost od fosilnih goriv
Nafta je politično orožje, regionalni konflikt pa se pri obeh naftnih krizah, tisti iz leta 1973 in zdaj v letu 2026, prelije v globalni gospodarski zastoj. Svetovno gospodarstvo je leta 1973 vstopilo v obdobje inflacije, geopolitičnih prerazporeditev in institucionalnih pretresov. Tako je pred krizo predsednik ZDA Richard Nixon že ukinil vezavo dolarja na zlato, s čimer se je sesul povojni monetarni red iz Bretton Woodsa. Tudi znamenito poročilo The Limits to Growth je izšlo leta 1972, v trenutku, ko je postalo očitno, da neskončna rast na končnem planetu z omejenimi naravnimi viri (tudi nafto) ni naravni zakon, temveč ideologija.
Ugotovitve poročila so bile za svoj čas izjemno napredne: odsotnost temeljnih sprememb v rabi naravnih virov in uničevanje okolja pomenita zelo verjeten upad tako prebivalstva kot industrijske zmogljivosti. Ob izidu je poročilo sprožilo val kritik in dvomov, a je kljub temu desetletja vplivalo na okoljske politike in razprave o mejah rasti. Danes se k tem vprašanjem vračamo v drugačnih okoliščinah, a z enako osnovno dilemo: ali bomo omejitve sistema še naprej odrivali v prihodnost ali pa jih začeli obravnavati kot izhodišče za politične in ekonomske odločitve.
Razlika med naftnimi krizami je tudi v tem, da je današnja odvisnost od fosilnih goriv očitno še večja. Evropa po desetletjih globalizacije ni zmanjšala svoje izpostavljenosti, temveč jo je razpršila. Ruski plin je nadomestila z uvozom plina iz ZDA, Katarja in drugod. Govorila je o strateški avtonomiji, v resnici pa je utrdila novo obliko energetske podrejenosti. Evropa je po pandemiji, energetski krizi leta 2022 in vojni v Ukrajini vstopila v novo realnost: manj fiskalnega prostora, več javnega dolga in vse manj političnih orodij za strateški odgovor.
Namesto zmanjševanja odvisnosti se poudarek pogosto preusmeri v zagotavljanje konkurenčnosti industrije, deregulacijo in iskanje novih virov. Organizacija Corporate Europe Observatory je v analizi evropskega dogovora o čisti industriji (Clean Industrial Deal) pokazala, kdo so najaktivnejši lobisti in kako močno je industrijsko lobiranje zaznamovalo delo Evropske komisije v zadnjem letu. Cilj industrije ni bil zgolj prilagoditev, temveč predvsem zaščita obstoječega fosilnega modela: rahljanje okoljskih standardov, zaviranje strožjih podnebnih pravil in pospeševanje dovoljenj za novo infrastrukturo.
Nafta je politično orožje, regionalni konflikt pa se pri obeh naftnih krizah, iz leta 1973 in zdaj v 2026, prelije v globalni gospodarski zastoj
Namesto resnega razogljičenja, ki bi pomenilo večjo stopnjo neodvisnosti od fosilnih goriv in večjo strateško avtonomijo EU, so v ospredje stopili konkurenčnost industrije, deregulacija, rahljanje okoljskih obveznosti in subvencioniranje velikih onesnaževalcev. Fosilni kapital ni samo energetski sistem, je družbenoekonomski sistem.
Prehod od kriznega upravljanja k strukturni odpornosti zahteva več kot prilagoditev. Zahteva spremembo prioritet: od rasti k zadostnosti, od odvisnosti k stabilnosti, od kratkoročnih rešitev k dolgoročnim odločitvam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
