Že trideset let se na Koroškem srečujejo posamezniki s stomo, invalidi s trajno kolo-, ileo- in urostomo. "Preprosto povedano, nosimo vrečko za blato ali urin. Z operacijo nam je bilo podarjeno življenje, zato smo vedri ljudje, ki se znamo veseliti vsakega dneva posebej. Ob pomoči sodobnih ortopedskih pripomočkov imamo dokaj kakovostno življenje," nam je povedala Tanja Hari Vidmar, ki je že vsa leta predsednica društva in prostovoljka.
Srečanja Invalidskega društva ILCO za Koroško potekajo vsak drugi četrtek v mesecu od 15. do 18. ure v Mali dvorani MKC – hostel v Slovenj Gradcu. Za ljudi s stomo in njihove partnerje ali najožje družinske člane prirejajo različna predavanja in delavnice, posebej pa se posvečajo drug drugemu. "Predvsem osebam s stomo, ki šele okušajo življenje po novem rojstvu, in njihovim svojcem zagotavljamo vso pomoč. Na voljo smo tudi po telefonu. Izmenjamo si izkušnje, svetujemo, se bodrimo in si vlivamo upanje," poudari.
"Besedi rak in stoma nista več sinonima za konec, ampak za novo priložnost"
Pomen prostovoljcev
Po njenih besedah je njihov cilj pomagati in se boriti za boljšo kakovost življenja. "Ko zboliš, je najprej pomembno samo to, da preživiš. Seveda si v stiski, ker se zavedaš, da si v obdobju življenja, ko postajajo vedenje, znanje, življenjske spretnosti in samostojnost vprašljivi. Si zelo ranljiv, čutiš se ponižanega, načeta je tvoja samopodoba. Bolj kot konkretno pomoč potrebuješ nasvet, kako si pomagati. Vsak človek je nedeljiva celota telesnih, duševnih, socialnih in duhovnih lastnosti. Če se odločimo živeti polno življenje, bomo morali zbrati pogum in stopiti korak naprej. To pa je včasih zelo težko, zato potrebujemo pomoč nekoga, ki je to življenjsko agonijo sam doživel. Prostovoljci to lahko damo," je povedala predsednica. Društvo šteje več kot 125 članov.
"Ko sem leta 2019, star 46 let, po bolezni karcinoma na danki in komplikacijah, ki so se pojavile, izvedel, da bom dobil kolostomo za celo življenje, se mi je vse obrnilo na glavo. Stome prej nisem poznal, zdela se mi je strašljiva in nisem vedel, kako bom to prenesel," se spominja Slovenjgradčan Bojan Praprotnik, ki že šest let živi s stomo.
V bolnišnici ga je obiskala predsednica invalidskega društva Ilco Tanja Hari Vidmar in mu razložila, da ima tudi sama stomo že več kot 20 let, a lahko malo drugače, a normalno živi svoje življenje. "Približno dve leti sem potreboval, da sem se sprijaznil s tem, da me bo stoma spremljala do konca življenja. Veliko so mi pomagali člani društva ILCO, videl sem, da nisem sam, da je še veliko ljudi, ki živijo tako. Po dveh letih sem spoznal, da je življenje normalno - normalno živim, hodim v službo, se gibam, hodim v planine, na morje. Potrebnega je nekaj prilagajanja, a to je zelo majhna cena. Resda sem potreboval nekaj časa, da sem to sprejel, mislil sem, da bo prišlo do kakšnih zapletov, a jih, kar se stome tiče, nisem imel. Zelo dobro funkcionirava," nam je povedal.
Stiske in travme so vedno velike
Dolgo se ni zavedal, da mu je stoma rešila življenje, izpostavi: "Če ne bi bilo tega posega, bi ostalo tako, kot je, tumor bi naredil svoje in bi bilo konec, a so me nato s stomo praktično pozdravili." Z zdravjem ni imel težav do trenutka, ko se mu je pri 46 letih v blatu pojavilo nekaj krvi, nam je dejal. Takoj je ukrepal in šel k osebnemu zdravniku, dobil napotnico za proktologa, ta pa je že pri prvem pregledu odkril karcinom.
"Vse je potekalo zelo hitro - od obsevanj do operacij. V enem letu je bilo praktično vse končano. Odreagirali so hitro, nisem dolgo čakal, tako da lahko vsem zdravnikom, kirurgom in medicinskim sestram izrečem le pohvale. Ko to doživiš, spremeniš mnenje o zdravstvu. Zdravstvo pri nas je urejeno. Imamo veliko izbiro pripomočkov, pred 30 leti tega ni bilo, zdaj pa se je to zelo nadgradilo. Pripomočki za stomo niso poceni in nam jih plača zavarovalnica. Hvala bogu, da imamo tako urejeno, da se nam ni treba ukvarjati še s finančnimi bremeni," je povedal. Dodal je, da bi morali bolj resno jemati presejalne programe, kot je Svit. Z družino, ki mu je vseskozi stala ob strani, živi običajno življenje, nikoli se niso pogovarjali o smrti, o tem, da ne bi ozdravel, ampak le razmišljali, da bo vse v redu. "Pozitivna energija je tudi pripomogla k temu, da sem se pozdravil," je prepričan.
Skupaj se kdaj tudi zjočejo
"V Splošni bolnišnici Slovenj Gradec so imeli za prostovoljno delo vedno posluh. V našem delu so videli veliko pozitivnega, predvsem pomoč pri hitrejšem okrevanju, hitrejšem sprejemanju drugačnosti in samega sebe," izpostavi Tanja Hari Vidmar. V društvu je šest izšolanih, rehabilitiranih oseb s stomo z večletnimi izkušnjami na področju osnovne nege stome, z življenjem s stomo, s spopadanjem z različnimi življenjskimi situacijami, ki jih prinaša stoma.
"Šest izšolanih prostovoljcev društva je leta obiskovalo paciente v bolnišnici, povečini po operaciji. Bolj malo se jih je odločilo pred njo seznaniti se s stomo. Na leto smo obiskali in še obiščemo tudi do petdeset na novo operiranih, ne glede na to, ali imajo začasno ali stalno - trajno stomo. Stiske in travme so vedno velike, sploh pri mlajših. Prostovoljci se velikokrat znajdemo v situaciji, ko smo samo poslušalci, tiho ječimo ali skupaj jočemo," je dodala in izpostavila, da je v zadnjih 30 letih zdravljenje zelo napredovalo, pripomočki so sodobni, življenje s stomo je lahko kakovostno in polno. "Besedi rak in stoma nista več sinonima za konec, ampak za novo priložnost," je zaključila.
