(POGOVOR) David Kašnik: Pokalna tekma z Mariborom je nepričakovana nagrada, vendar z razlogom

Ko je David Kašnik leta 2020 sina prvič pripeljal na trening v Slovenj Gradec, se v delo kluba še ni nameraval vključiti. Takrat je igral profesionalni nogomet, a hitro opazil, da ima mesto precej večji nogometni potencial, kot ga izkorišča. Nogometna šola je imela okoli 70 otrok in tri trenerje, danes pa združuje približno 250 mladih nogometašev, dvajset licenciranih trenerjev in ponovno ustanovljeno člansko moštvo. Z nekdanjim nogometašem Olimpije in dolgoletnim kapetanom velenjskega Rudarja, danes predsednikom kluba v Slovenj Gradcu, smo se pogovarjali o razvoju nogometne šole, delu z mladimi, vrnitvi članske ekipe, pokalnem dvoboju z Mariborom, financah in njegovi igralski poti.

Kako se je začela vaša zgodba v Slovenj Gradcu?

Leta 2020 sem sina pripeljal na trening. Takrat sem še profesionalno igral v Velenju in se v delo kluba nisem nameraval vključevati. Klub je deloval v okvirih, ki jih je imel, vendar se je dalo narediti veliko več. Slovenj Gradec ima daleč največji bazen otrok na Koroškem, nekoliko pa sta šepala organizacija in infrastruktura. V klubu so bili trije trenerji, ki so skrbeli za približno 70 otrok. Videli smo, da bi se dalo narediti več, zato smo se usedli in dogovorili, kako naprej. Sam sem prevzel predsedniško mesto, ob meni pa so bili še Tomaž Lipnik kot strokovni vodja NŠ, Žan Grešovnik kot vodja pisarne in trener Slavko Javornik. Z občino smo začeli pogovore o igrišču z umetno travo. Logično vprašanje je bilo, zakaj ga potrebujemo, če imamo le 70 otrok. Sam sem že takrat vedel, da jih bomo, ko bo zgrajeno, imeli okoli 250. Danes jih imamo toliko.

Na čem je temeljila vaša vizija?

Najprej na infrastrukturi. Vedeli smo, da umetna trava ne bo zgrajena čez noč, zato smo pripravili projekt in dolgoročno vizijo. Ko se število otrok povečuje, hitro začne primanjkovati prostora. Pri nas se je razvoj lepo ujel: ko je bila umetna trava končana, smo že dosegli število otrok, pri katerem smo jo res potrebovali. Danes jih lahko okoli 250 še ustrezno razporedimo, smo pa že na meji zmogljivosti.

Od skromnih začetkov do spektakla z Mariborom

Kako si razlagate rast s 70 na 250 otrok?

Otroci so stari od pet do približno 17 let. Nekateri so bili prej v drugih športih ali klubih, veliko pa jih ni treniralo nikjer. Morda tudi danes ne bi bili vključeni v šport, če tukaj ne bi imeli urejenega sistema. Nesmiselno bi bilo, da bi morali starši otroke iz Slovenj Gradca voziti drugam trenirat šport, ki ga imajo pred nosom. Imamo veliko osnovnih šol in dovolj zanimanja. Ko delaš pošteno in imaš organiziran sistem, ljudje to prepoznajo. Uredili smo infrastrukturo, trenerski kader, licence in vse drugo, kar mora imeti resna nogometna šola. Skoraj vsako leto smo morali vpise omejevati, saj lahko sprejmemo le toliko otrok, kolikor jih lahko kakovostno vključimo.

Torej se zdaj poudarek premika h kakovosti?

Vsekakor. Večje število bi zahtevalo dodatno infrastrukturo in še več trenerjev. Zdaj želimo kakovost dvigniti in se iz lig medobčinske nogometne zveze prebiti na državno raven. Razvijati moraš najboljše igralce, hkrati pa omogočiti vadbo tudi otrokom, ki si želijo trenirati, čeprav jim morda še nekaj manjka. Vse to je treba uskladiti, zato je nogometna šola danes resna organizacija.

Kako zahtevno je bilo sestaviti trenerski kader?

To je bil največji izziv. Potrebuješ ljudi z znanjem in pravim pedagoškim odnosom do otrok. Na začetku smo iskali nekdanje nogometaše in druge, ki so se želeli preizkusiti v trenerskem delu ter opraviti licence. Ko sem prevzel klub, skoraj nihče ni imel ustrezne licence. Danes imamo okoli 20 trenerjev in vsi so licencirani. Med njimi so tudi pedagogi in profesorji športne vzgoje, kar je odlična kombinacija. Pokrite imamo vse ravni, od licence C do najvišjih licenc UEFA. Prednost imajo domači trenerji. Želimo jim omogočiti, da se pokažejo, izobražujejo in delajo z domačimi fanti. Ko domačega kadra zmanjka, pogledamo drugam, vendar mora vsak, ki pride od zunaj, prinesti dodatno kakovost.

Kako obremenjeni sta igrišči? V neposredni bližini igrišča z umetno travo je tudi igrišče z naravno travo in zelo lepo travno rušo.

Zelo. Imamo okoli 250 otrok, sedem osnovnih starostnih selekcij, znotraj njih pa še po dve ali tri podskupine. Skupaj je to približno od 15 do 20 vadbenih skupin, zraven pa še članska ekipa. Obe igrišči sta od štirih popoldne do devetih zvečer praktično ves čas polni.

Pri delu z otroki seveda ne moremo mimo njihovih staršev, ki imajo pomembno vlogo tudi ob igrišču. Kako skrbite za dobro sodelovanje z njimi?

Brez staršev ne gre, hkrati pa mora biti jasno, da ima klub vodstvo, trenerje in sistem, ki odloča o njegovem razvoju. Ključno je, da je zgodba iskrena, sicer nam starši ne bi zaupali. Povsod se najdejo posamezniki s previsokimi ambicijami za svoje otroke. Nogomet je medijsko zelo izpostavljen in marsikdo že pri mladem otroku vidi prihodnjega profesionalca. Naša osnovna vizija ni ustvarjanje igralcev za profesionalni trg. Ponosni bomo na vsakega, ki mu bo uspelo, vendar je najpomembneje, da se otroci skozi šport razvijajo, družijo in pridobijo navade, ki jim bodo koristile tudi pozneje v življenju.

Je bila članska ekipa logičen naslednji korak?

Članska ekipa je vrh piramide vsakega kluba. Ko smo začeli s 70 otroki, smo načrtovali, da bi lahko v šestih ali sedmih letih prišli do članov. Najprej razvijaš mlajše selekcije, nato kadete, mladince in šele potem člane. Počakati moraš, da generacije zrastejo. Pri nas se je vse razvijalo tako hitro, da smo člansko ekipo vzpostavili že prej.

Kako se je začela članska zgodba?

Zelo ljubiteljsko. Tukaj sta pomembna vodja članske ekipe Grega Jug in trener Rok Černič. Povezali so se fantje iz različnih malonogometnih ekip, nekateri pet ali deset let niso igrali velikega nogometa. Vodila jih je želja, da bi nekaj ustvarili in odprli pot mlajšim. Marsikdo je govoril, da sezone ne bodo izpeljali, vendar so jo odigrali zelo dobro. Z nekaj sreče bi bili že v prvi sezoni blizu napredovanju. Igralci, trenerji ter ljudje, ki so skrbeli za organizacijo, so vse opravili prostovoljno in brez plačila. Klub je pokril prijavnino in osnovne stroške, vse drugo pa je temeljilo na njihovi vztrajnosti in ljubezni do nogometa.

Uspešna prva sezona je gotovo povečala ambicije, 2. septembra pa v Slovenj Gradec prihaja Maribor. Kaj takšna tekma pomeni za klub?

Ko dobro začneš, začnejo rasti ambicije igralcev in kluba. Upam, da bomo letos naredili še korak naprej. Če se bo ponudila možnost za napredovanje, ne vidim razloga, da ne bi poskusili, vendar to ni pogoj ali breme. Pomembno je, da se zgodba razvija naravno. Pokalna tekma proti Mariboru je velika nagrada za vse, kar so fantje naredili v prvi sezoni. Prišla je nekoliko nepričakovano, vendar z razlogom, ker se v klubu dela dobro. Ko smo izvedeli, kdo bo naš nasprotnik, sta bila prva odziva navdušenje in tudi manjši šok. Za igralce in vse ljudi, ki so pomagali vzpostaviti člansko ekipo, je to vrhunska stvar in potrditev njihovega dela. Takšne tekme ne igraš vsak dan. Za naše igralce bo posebno doživetje, da se pomerijo z enim največjih slovenskih klubov, hkrati pa je to priložnost, da se celotna nogometna šola predstavi širši javnosti. Otroci bodo lahko na domačem igrišču spremljali tekmo proti Mariboru in videli, kam lahko vodi pot skozi naše selekcije. Tudi zato je članska ekipa tako pomembna.

Tekma bo verjetno tudi velik organizacijski preizkus.

Zagotovo. Ena takšna tekma ni le devetdeset minut na igrišču. V ozadju je ogromno dela, od organizacije in varnosti do vseh drugih podrobnosti, ki jih obiskovalci morda niti ne opazijo. Dogodka na tako visoki ravni še nismo pripravljali in verjetno bo to ena večjih športnih prireditev, ki jih je stadion v Slovenj Gradcu gostil. Za klub je to nov korak in nov izziv, vendar verjamem, da smo ga sposobni izpeljati tako, kot smo doslej izpeljali druge projekte. Imamo dobro ekipo ljudi in prepričan sem, da bo vse tako, kot mora biti.

Kaj bi vam 2. septembra pomenile polne tribune?

Tega si res želim. Upam, da nas bodo v čim večjem številu podprli ljudje iz Slovenj Gradca in vse Koroške ter da bomo skupaj ustvarili lepo nogometno kuliso. To ne bi bila le podpora na eni tekmi. S tem bi članski ekipi pokazali, da cenimo vse, kar je naredila v preteklem letu, igralcem pa dali dodaten zagon za nadaljevanje zgodbe. Lepo bi bilo, da bi ta dan stadion zaživel in da bi pokazali, da ima nogomet v Slovenj Gradcu ter na Koroškem močno podporo.

To počnemo zato, ker imamo radi nogomet

Zakaj je članska ekipa pomembna za mlade?

Ker jim daje jasen cilj. Če si star 14 ali 15 let, že gledaš nekaj let naprej. Če klub nima članske ekipe, začneš razmišljati, da boš moral drugam. To se nam je pred leti dogajalo. Nekateri so odšli, ker niso verjeli, da se bo zgodba razvijala. Danes lahko vidijo, da smo imeli načrt. Mladi morajo postopoma prevzemati pomembnejše vloge v članskem nogometu, ekipa pa lahko napreduje z njihovo kakovostjo in znanjem.

Kako zahtevno je financiranje tako velike nogometne šole?

Zelo. Ko zrasteš s 70 na 250 otrok, se močno poveča tudi finančni vložek. Hvaležni smo sponzorjem in Mestni občini Slovenj Gradec, ki nam pomaga, da program sploh lahko izvajamo. Trenerji niso profesionalno zaposleni. Vsi imajo svoje službe, nato pa prihajajo na popoldanske treninge in imajo zapolnjene skoraj vse konce tedna. Dobijo nadomestilo, ki ne odtehta vloženega časa. To počnejo predvsem zato, ker imajo radi nogomet in delo z otroki. Ob tem je vedno več birokracije. Treba je zagotoviti sredstva, poravnati obveznosti in urediti dokumentacijo. Vodenje kluba je zato velik finančni in organizacijski izziv.

Kako velika je danes ekipa ljudi, ki skrbi za delovanje kluba?

V klubu nas je približno 25. Dvajset je trenerjev, trije ali štirje smo v operativi, sodelujejo pa še ljudje za marketing, računovodstvo … Pri 250 otrocih, članski ekipi in številnih selekcijah je dela ogromno. Nekdo skrbi za treninge, drugi za tekme, tretji za položnice, evidence in dokumentacijo. Nogometni klub je danes veliko več kot le tisto, kar ljudje vidijo na igrišču.

Ob vodenju kluba in družinskega podjetja še vedno aktivno igrate v Avstriji. Kako usklajujete vse obveznosti?

Nogometna šola mi vzame velik del prostega časa, ob tem imam še svoje podjetje. Kljub organizaciji, telefonskim klicem in stresu še vedno igram. Nogomet je del mojega življenja od šestega leta in zame najboljši način sproščanja. Na prvem mestu je družina. Brez podpore žene Lore in treh otrok bi moral verjetno že zdavnaj nehati. Toda potrebujem tudi nekaj zase. Ko se sprostim, je kakovostnejši tudi čas, ki ga preživim z družino.

Kako gledate na svojo igralsko kariero?

Ponosen sem, da mi je nogomet omogočil ustvariti kariero, družino, dom in osnovo za življenje. Kot mladinec nisem resno razmišljal, da bom postal profesionalec. Ko sem v Dravogradu končal mladinski staž, nisem bil dovolj dober za člansko ekipo in sem za približno dve leti izpadel iz resnega nogometa. Kljub temu sem vztrajal. Po vrnitvi sem dobil priložnost na preglednem treningu Olimpije in od tam se je zgodba hitro razvila. Do določenega statusa sem prišel s trmo, zagnanostjo in željo po dokazovanju. Ničesar ne obžalujem. Na koncu se je zgodilo veliko več, kot sem pričakoval, najbolj ponosen pa sem, da sem si ob nogometu ustvaril družino in našel svoj mir.

Prav te izkušnje in poznanstva, ki ste jih pridobili v karieri, so danes gotovo neprecenljivi.

Šport ti da poznanstva, prijatelje in izkušnje iz različnih okolij. Pri vodenju kluba moraš vedeti, koga poklicati, na koga se obrniti in kako se odzvati v posamezni situaciji. Igralska kariera mi pri tem zelo pomaga. Vendar sam ne bi mogel narediti ničesar. Imamo odlično ekipo, ključni pa so odnosi. Vsak ima svojo funkcijo in vsako je treba spoštovati. Če vsi opravimo svoje delo, lahko pride tudi rezultat.