(INTERVJU) Nastja Gabor: Videz ne sme zasenčiti glasbe

Nastja Gabor se z glasbo ukvarja že od malih nog. Širša javnost jo je spoznala v oddaji Slovenija ima talent, pozneje pa je glasbeno pot uspešno nadaljevala z avtorskimi pesmimi, koncerti in televizijskimi nastopi. Ob pevski karieri je tudi učiteljica petja ter navdušuje z iskreno in čustveno interpretacijo. Poročena je s priljubljenim pevcem Luko Basijem, s katerim imata dva otroka, pogosto pa z možem sodeluje tudi na glasbenem področju. Nastja je v pogovoru govorila tako o glasbeni sceni kot tudi o bolj osebnih stvareh.

Že od zgodnjega otroštva pojete. Vas je res pritegnila glasba ali ste bolj hlepeli po prepoznavnosti?

Glasba me je pritegnila veliko prej, preden sem sploh razumela, kaj pomeni biti prepoznaven. Pela sem, ker sem v tem uživala. Oder mi nikoli ni pomenil lova na slavo, ampak prostor, kjer sem se lahko izrazila. In še danes je tako. V bistvu se mi zdi ta "prepoznavnost" najtežji del tega šov biznisa. Predvsem v smislu, ko sem v drugih vlogah, pa se vendarle ne morem izogniti temu. No, takrat, ko nam je preveč, skočimo v tujino, recimo do Italije, Avstrije … in imamo kot družina ali kot partnerja res čas le zase. Včasih tudi to paše, biti samo Nastja.

Ste v šoli opazili kdaj kakšne znake ljubosumja, ker ste nastopali?

Seveda sem kdaj slišala kakšen komentar. Recimo, ko sem zmagala na kakšnem festivalu, so komentirali, da si tega nisem zaslužila. Ali pa je bil kak pogled ... No, saj še danes opazim kakšno žensko, ki ni zadovoljna s sabo in me grdo gleda … Ampak saj je to precej normalno, to se dogaja tudi drugim, ne le meni. S tem se nikoli nisem preveč obremenjevala. Vedno sem se raje osredotočila na ljudi, ki so me podpirali. Moram reči, da mi je veliko pomagalo znanje, ki sem ga pridobila na fakulteti za socialno pedagogiko, ki sem jo študirala v Ljubljani. Tam sem dobila res širino in dobro pripravo na življenje.

Velik vzor mi je Tanja Žagar

Z možem Luko Basijem imata glasbeni center Balu, kjer poučujete otroke, ki si tudi želijo nastopati. Jim morda kdaj poveste o kakšni svoji izkušnji z začetka kariere, jim kaj svetujete?

Vsekakor. Moj nasvet zanje je, da moraš najprej imeti res rad to, kar delaš. Obenem moraš verjeti vase, ker na tej poti pride veliko ovir, in če obupaš zaradi napačnih pogledov, komentarjev - sploh v današnjem času je tega še več zaradi družbenih omrežij -, potem je to prvi signal, da moraš začeti delati na sebi. Tudi življenje ima ovire. Uspe ti takrat, ko jih znaš premagati.

Kako pa ste doživljali prepoznavnost? Je prišel kdaj tudi trenutek, ko ste malo "poleteli"?

Mislim, da sem imela srečo, ker imam okoli sebe ljudi, ki so me hitro prizemljili, že kot otroka. To so bili moji starši in mentor Bogoslav Hvala. Zelo hitro sem se zavedela, da je vedno prostor za napredek. Seveda je lepo, ko ljudje cenijo tvoje delo, ampak če začneš verjeti, da si zaradi tega kaj več od drugih, izgubiš stik s tem, kar je zares pomembno. Zdi se mi, da me imajo še danes ljudje radi prav zato, ker sem takšna, kot sem. Tukaj moram reči, da mi je velik vzor Tanja Žagar. Oddaja zelo lepo energijo med ljudi. In to je moj cilj, poleg pesmi, za katere si želim, da pridejo do ljudi, jim pomagajo skozi težke čase ali jih še dodatno razveselijo, ko so na vrhu. Najlepše je, ko lahko nekomu polepšaš dan ali trenutek.

Kaj vas danes drži trdno na tleh?

Družina. In dejstvo, da življenje vsak dan pokaže, kaj je res pomembno. Ko prideš domov in te čakata otroka, ju prav nič ne zanima, koliko ogledov ima tvoja pesem. V življenju so res pomembne majhne stvari.

Zanimivo je, da ste se po nekajletnem premoru na sceno vrnili ravno takrat, ko ste tudi postali prvič mama. Kako to?

Morda se sliši nenavadno, ampak materinstvo mi je dalo nov pogum. Spoznala sem, da ni treba čakati na popoln trenutek. Od takrat naprej sem glasbo še bolj čutila, znala sem združiti svoje življenje in glasbo in videla, da je ravno to ljudem všeč pri meni. Ta iskrenost, pristnost. Vsaka moja pesem od pesmi Mama naprej je zgodba mojega življenja.

Pravite, da vam je materinstvo dalo pogum. Je torej za sceno treba imeti pogum?

Absolutno. Stopiti na sceno pomeni, da se pokažeš takšen, kot si, in da sprejmeš tudi kritike, pričakovanja in pritisk. Pogum pa zame ni to, da te ni strah, ampak da greš kljub temu naprej. Materinstvo mi je dalo prav to perspektivo. Danes me veliko manj skrbi, kaj si kdo misli, in veliko bolj, da ostanem zvesta sebi. Ko stopim na oder, ne igram vloge, ampak sem preprosto jaz. Mislim, da ljudje to začutijo in se zato lažje povežejo z mano.

Ste razmišljali, kako bo materinstvo vplivalo na kariero?

Seveda. Ampak se je vse razpletalo samo po sebi. Nisem kaj dosti planirala, nisem imela velikih ciljev in me je vse nekako postopoma peljalo naprej, jaz pa sem samo sledila in delala, kot sem v tistem trenutku čutila. Verjamem, da ni treba izbirati med družino in kariero. Potrebno je veliko organizacije, podpore in tudi sprejemanja, da ne moreš biti vsak dan popolna na vseh področjih, in vse gre.

Vplivnice objavljamo samo lepe trenutke

Opažam, da je za mlade mamice pomembna prav popolnost. Ves čas se primerjamo z drugimi, na družbenih omrežjih imamo toliko nasvetov in navodil, da se mnoge mamice počutijo grozno, če se jim zdi, da so slabše od kakšnih vplivnic. Kako ste torej vi sprejeli, da popolnosti ni?

Mislim, da se moraš najprej zavedati, da popolnosti ni in da smo si ljudje med seboj različni. Vsaka družina ima svoj ritem, svoje navade. In če pri nekom nekaj funkcionira, še ne pomeni, da bo tudi pri drugem. So dnevi, ko gre vse po načrtih, in dnevi, ko ne gre skoraj nič tako, kot smo si zamislili. In to je normalno. Ker tudi sama sodim med vplivnice, bi rada opozorila, da se morajo ljudje zavedati, da objavljamo vedno lepe trenutke, ko so naši otroci nasmejani, ko smo mamice zadovoljne. Ne objavljamo pa slik, ko se otrok joka, ko se mi kdaj zjokamo in ko ni naš dan. Ampak tudi to je del življenja. In to moramo sprejeti. In se znati tudi o tem pogovarjati in se ne odmikati, ko pride do problema. Mislim, da nima smisla, da vplivnice prikazujemo tudi take manj lepe trenutke na družbenih omrežjih, saj tudi otrok raje vidi sebe, ko je nasmejan, ko mu nekaj uspe, in ne obratno. Ampak prav je, da o tem govorimo. Stremeti moramo k boljšim dnem, hkrati pa si dovoliti tudi kakšen slab dan. Pomembno je, da smo prisotni, ko je lepo in ko je težko, in da damo od sebe najboljše, kar v tistem trenutku zmoremo. Predvsem si moramo ženske dati malo več nežnosti in manj pritiska. In prvi korak do tega je, da sprejmeš, da popolnost ne obstaja. Takrat začneš veliko bolj uživati tako v materinstvu kot v življenju nasploh.

Kako pa je materinstvo spremenilo vas?

Postala sem veliko bolj potrpežljiva. In manj obremenjena z nepomembnimi stvarmi. Naučila sem se postavljati prioritete. Danes veliko bolj cenim mir, čas doma in drobne trenutke.

Oba s partnerjem sta glasbenika. Imate kdaj občutek, da se od vas pričakuje več kompromisov kot od njega?

Mislim, da družba od žensk še vedno pogosto pričakuje, da bomo tiste, ki bomo več usklajevale. Midva se trudiva, da si obveznosti razdeliva čim bolj pošteno. Seveda pridejo obdobja, ko eden nosi več, ampak pomembno je, da veš, da nisi sam.

Kako pomembno je za vajin odnos, da sta oba v istem poslu?

Zelo. Ni treba veliko razlagati. Razumeva urnike, nastope, ustvarjalne krize in veselje ob novih projektih. To nama olajša marsikatero situacijo.

Vaša starša sta se ločila. Ste zaradi tega kaj bolj previdno stopili v zakon?

Mislim, da te takšna izkušnja veliko nauči. Ne gre toliko za strah pred poroko, ampak spoštovanje odnosa. Zavedam se, da ljubezen sama po sebi ni dovolj. Za odnos se moraš odločati vsak dan. In z Luko veliko delava za to, seveda pa tudi midva kdaj padeva.

Odkrito govorite, da tudi med vama ni vedno samo veselje. In to tudi sprejemate, ne delate drame. Kako ste prišli do spoznanja, da ima vsak odnos vzpone in padce?

Ko odraščaš, spoznaš, da popolni odnosi ne obstajajo. Najlepše pri odnosu ni to, da se nikoli ne skregaš, ampak to, da znaš po prepiru spet najti pot drug do drugega.

In kako vama to uspeva? Imate kak recept, hehe?

Ni recepta. (Smeh.) Jaz mislim, da dokler so med partnerjema ljubezen, kemija in zrela komunikacija, se da premikati gore.

Pravite, da ste zadovoljni z malim. V današnjem svetu je to skoraj redkost. Kako se uspešno upirate vsej ponudbi današnjega potrošniškega sveta?

Družbena omrežja hitro ustvarijo občutek, da vedno nekaj zamujaš. Sama pa največjo srečo najdem v zelo običajnih stvareh. Igranje družabnih iger, smeh otrok, pogovori z Luko ali prijateljico pozno v noč, kakšen sprehod s psi, večeri na morju s prijatelji … Mislim, da prav tu nastajajo najlepši spomini.

Ljubi, ljubi

Se kdaj na odru počutite kot objekt? Danes se za pevko pričakuje, da bo tudi lepo izgledala.

Ne, nikoli se nisem počutila kot objekt. Je pa res, da če ne poznaš dovolj sam sebe, če ne znaš postaviti mej in če nimaš dovolj zdrave samozavesti, se lahko v tem šov biznisu to hitro zgodi. Menim, da videz ne sme zasenčiti glasbe. Seveda je dodana vrednost, če si zraven še ljudem simpatičen. Ampak želim si, da si me ljudje zapomnijo po tem, kako pojem in kaj predam na odru, ne samo po tem, kako izgledam. Prav je, da skrbimo zase in da nam je mar za to. Ampak talent, iskrenost in energija so tisti, ki na koncu naredijo vtis.

Ljubi, ljubi je naslov vaše nove pesmi. Kako pomembno je za vas, kaj pojete?

Zelo pomembno. Pesem moram začutiti. Ne morem peti besedila, v katerem se ne najdem. Ko poslušalci začutijo iskrenost, pesem zaživi. In tukaj sva že nekaj let v zelo lepem odnosu z Marjetko (Vouk, polovico dueta Maaraya, op. p.), s katero velikokrat tudi poklepetava ob kavi, v kriznih situacijah pa kar po telefonu. Moram reči, da je Marjetka res topla oseba, polna življenjskih izkušenj, vedno zna zelo dobro prisluhniti tudi kot prijateljica in ima to sposobnost, da zna vse moje življenjske izkušnje zapakirati v lepa besedila, ki nastajajo. Eno izmed teh je zagotovo besedilo za pesem Ljubi, ljubi.

Kako pomembna je za vas ljubezen in kje vse jo najdete?

Ljubezen je zame največ. Brez ljubezni Nastje ni. Najdem jo v družini, prijateljih, glasbi, naravi, v trenutkih, ko si vzamemo čas drug za drugega. Mislim, da je ljubezen predvsem način, kako živiš. In jaz se trudim, da imam ob sebi ljudi, ki iz mene privabijo najboljše. To je pravzaprav zame prava ljubezen.

Sta z Luko kdaj razmišljala, da bi se preselila v Ljubljano? Vama ne bi bilo za posel to lažje?

No, bila sva kar nekaj časa v Ljubljani in je bilo super. Ampak odkar imava družino, sva se odločila, da gremo nazaj na Koroško. Oba imava rada življenje malo stran od mestnega vrveža, tukaj imata otroka prostor za odraščanje, midva pa se lahko po nastopih res umiriva.

Imate šele 31 let. Ste zadovoljni s tem, kar vam je uspelo?

Sem in predvsem sem zelo hvaležna. Ne zato, ker bi imela občutek, da sem dosegla že vse. Ampak zato, ker vem, koliko lepih stvari imam že danes. Še vedno imam veliko ciljev, vendar si želim, da na poti do njih ne bi pozabila uživati v tem, kar že imam.

Si kdaj zaželite, da ne bi imeli nobenih obveznosti?

Seveda. Mislim, da si vsak kdaj zaželi en dan popolnega miru. (Smeh.) Ampak po drugi strani prav te obveznosti dajejo življenju smisel. Lahko pa povem, da v zadnjem času velikokrat (vsaj kakšno nedeljo) prakticiram to, da odložim telefon na mizo in imam dan brez telefona, brez obveznosti. Samo jaz, Luka, otroka, psi, narava … Pri našem tempu je zelo pomembno, da se ne izgubiš v tem kaosu. No, če sem iskrena, kakšen dan tudi preležim v postelji in pogledam dober film. Tudi to paše! (Smeh.)

Kako pa se vidite čez deset let?

Upam, da bom še vedno ustvarjala glasbo, ki me bo osrečevala. Da bova z Luko še vedno znala biti ekipa. In da bosta otroka odrasla v dobra, srčna človeka. Karierno si želim napredovati, osebno pa ostati točno to, kar sem danes: prizemljena, radovedna in hvaležna.