"Vlada ima torej na voljo plan A in plan B. Prvi predvideva zmago na referendumu o interventnem zakonu: v tem primeru lahko pričakujemo stampedo ukrepov, ki bodo slovensko politiko in družbo bistveno obrnili v desno. A tudi če bi morebitni poraz prinesel s sabo najbolj negativne posledice za vladno stran (zakonodajni moratorij na celo vrsto ključnih politik in ohladitev odnosov z Resnico, ki kot čista populistična stranka ne more dolgo prenašati pretesne navezave na nepopularno oblast), bi ji še vedno puščal obilico manevrskega prostora. /.../ Če bi zaradi nepopularnosti vlade začenjala trpeti priljubljenost Resnice (zaenkrat še nič ne kaže ne na prvo ne na drugo), bi se morda entente cordiale med Janšo in Stevanovićem verjetno hitro ohladila. Ampak istočasno bi bile predčasne volitve še za odtenek manj verjetne, saj bi z njimi Stevanović, ki zdaj zaseda drugi najvišji položaj v državi in v njem vidno uživa, naredil politični harakiri.
Zato je v prihodnosti največja nevarnost za vlado, če bi njena popularnost začela padati, istočasno pa bi se večala podpora Resnici. Le v tem primeru bi slednja imela razloge, da se pridruži morebitnim mahinacijam za sproženje predčasnih volitev – pa še tedaj je malo verjetno, da bi bile uspešne. In kot vidimo zadnje mesece, opozicija s svojim vztrajnim pritiskom na Resnico (logičnim in politično bržkone nujnim) sama prispeva, da ta že tako malo verjeten scenarij drži na varni razdalji …
Dinamika, ki se je ustvarila v prvih stotih dneh vlade, tako napoveduje njeno dolgoživost. Ali se bo prevedla v konkretne in dolgoročne politične uspehe za desnico, pa je v veliki meri odvisno od bližajočih se referendumov. Redko je bilo od njihovega uspeha ali neuspeha odvisno tako veliko."
Vir: N1
