Petra Lesjak Tušek
Vode niso zgolj naravni viri, temveč življenjski prostori, skupna dobrina in pomemben del našega naravnega in kulturnega okolja. Kako jih varujemo, posegamo vanje in kako prevzemamo odgovornost ter predvsem kako ukrepati, če že ne uspešno na globalni, pa vsaj kot posamezniki in skupnost na lokalni ravni, je bilo izhodišče sinočnje debate v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu, kjer je še vedno na ogled odlična razstava Divje vode: v iskanju ravnovesja. Direktorica KGLU in kustosinja aktualne in angažirane razstave Petra Čeh se je s sogovorniki osredotočila predvsem na vode (pitno vodo, reke, jezera) in pomen odgovornega odnosa do vode, skrbi za vodotoke ter premišljevanje o vrednosti in ohranjanju te ne več samoumevne dobrine.
Strese kot smrt bližnjega
Mihela Hladin Wolfe, okoljevarstvenica in ustanoviteljica pobude Mirn Grabn, nekdanja vodja okoljskih kampanj pri Patagonii, dejavna na področju varovanja in obnove vodotokov, ki se je s soprogom iz Amsterdama preselila v Črno v bližino Kramarice pod Smrekovcem, je izpostavila, kako je Evropo sprva še videla kot območje z dovolj odporno naravo. Toda že poplave s plazovi 2023 kmalu po selitvi so romantizirano sliko lepega območja ob potoku obrnile na glavo. Da tak dogodek človeka "strese kot smrt bližnjega, pretrese dušo in telo", je opisovala med razlago vsebine dveh projektov, ki se ju loteva, namenjenih analizam porečij in Smrekovca kot vodnega stebra s ciljem, da bi tudi skozi ta dognanja ohranili vodne vire ob vključevanju ljudi. Ključno se ji zdi, da bi s priporočili in ukrepi nadaljevali vključujoče z ljudmi, ki iz izkustvene, življenjske plati reke poznajo, opazujejo naravo, ki jo je treba gledati kot enakovredno človeku, ne le skozi velike projekte brez upoštevanja mnenj ljudi. Da smo veliko reči institucionalizirali, pri vseh podatkih pa se izgublja teren, saj je tudi lažje biti za računalnikom. Pozvala je k aktivnemu državljanstvu, pa tudi k regulaciji, večji previdnosti pri načrtovanju turističnega razvoja, saj je ob masovnem turizmu nato težko najti pot nazaj. Izogibala bi se tudi imenovanju Pohorja kot turistični produkt, saj tudi samo poimenovanje že odraža naš odnos do narave.
Masovni turizem velik obremenjevalec: Poti nazaj ni
Na turistični vidik in rabo vode za bazene, napajanje jacuzzijev, s tem pa obremenjevanje okolja tudi na Kopah, kjer je turizem velik porabnik vode, je v debati opozoril tudi Matjaž Jež, biolog in naravovarstvenik, nekdanji dolgoletni direktor mariborske območne enote Zavoda RS za varstvo narave in predsednik Društva za varstvo Pohorja. Jež je ugotavljal, da se je bitka za vodo že začela. Na svetovno skupnost se ne kaže zanašati, na lokalno in posameznika pa vendarle, tako da je kljub vsem dejstvom povabil k optimizmu. Ta ne sme sloneti na prepričanju, da je vode dovolj, ker ni več tako, tudi barja na Pohorju, ki jih opazuje na območju med Mislinjo in Slovenj Gradcem, opazno usihajo. Zime bodo imele vedno manj snega, dež bo odtekel v dolino, povečalo se bo okno poletne suše, zato je ključni cilj, tudi za lokalne odločevalce, da zadržimo vodo v pokrajini. Ali imamo zakonsko in moralno pravico, da vso vodo porabimo zase, ali jo moramo pustiti tudi naravi, je izzval ter vsakega od nas pozval k varčevanju z vodo. To možnost imamo vsi - lahko ločimo pitno in sanitarno vodo, poskrbimo za cisterne z deževnico, vsak lahko prispeva sorazmerni delež, saj vsi prispevamo tudi k onesnaževanju. Stvari se spreminjajo dosti hitreje, kot si lahko predstavljamo, zato ni pretirana bojazen, da lahko v nekaj letih izgubimo Lovrenška jezera.
Presihajoči studenci in opazne spremembe na terenu
Priznani fotograf Tomo Jeseničnik, fotograf, ki na razstavi Divje vode sodeluje s fotografijo Ribniško jezero iz leta 2019, se je pridružil temu razmišljanju. Nanizal je nekatera svoja opažanja s terena, ki potrjujejo Ježeva opozorila in upravičenost skrbi, da bi izgubili barja. Tudi Ribniško jezero, ki je preživelo okoli osem tisoč let, ni samoumevno, ob posnetku z drono je denimo opazil, da sta že izginili dve luknji, prej zaliti z vodo. Podobno ni presihajočega studenca med Lučami in Solčavo, vedno manj je snega tudi na Raduhi, nekdaj slikoviti slapovi, med njimi Boka, so le še mokre skale. Opozoril je tudi na negativni vidik popularizacije nekaterih naravnih lepot, tudi s fotografiranjem in zlasti z družbenimi omrežji, ki se nato degradirajo - tudi te so prispevale k masovnemu turizmu na določenih območjih, ki so zdaj preveč oblegana. Pozitivni vidik pa vendarle je tudi ozaveščanje, kar je tudi učinek fotografije, in k čemur so pozvali tudi v nadaljnji debati z občinstvom, ki je ocenjevalo, da morajo tudi lokalne skupnosti storiti (naj)več.
