"Peto mesto? Moje ambicije so višje"

Za Adrianom Gombocem, predlani evropskim prvakom v judu v kategoriji do 66 kilogramov, ni najboljša sezona. Načele so ga poškodbe, a tudi sicer na blazinah ni bil suveren. "Drži, za menoj niso najboljši nastopi. A z borbami, kot sem jih prikazal na zadnjem velikem turnirju v Zagrebu, sem bil znova blizu najboljšim. Če bi bilo takrat vse tako, kot bi moralo biti, bi lahko bil že tam še precej višje. S prikazanim sem zadovoljen, čutim, da se vračam v stare tirnice," vidi luč na koncu tunela 24-letni Prekmurec, ki trenutno živi in trenira v Ljubljani.
Slabši nastopi bodo hitro pozabljeni, če mu bo na največji tekmi v sezoni, na svetovnem prvenstvu čez teden dni v Tokiu, uspelo zabeležiti vidnejši rezultat. "Na Japonsko bom odpotoval z visokimi cilji, predvsem pa želim pokazati najboljše borbe v tem letu. Letošnja sezona še ni bila takšna kot lanska, ki je bila zame fenomenalna. Letos bom v Tokiu v bistvu reševal sezono," razmišlja Gomboc.

​Olimpijske igre so nad vsem

A načrti se mu tokrat v Tokiu v nobenem primeru ne bodo niti uresničili niti porušili. Svetovno prvenstvo je le stopnica v štiriletnem programu, ki se končuje prihodnje leto - na olimpijskih igrah. Tačas je slovenski borec s 13. mestom na svetovni lestvici še trdno zasidran med 28. borci, ki bodo v posamezni kategoriji imeli pravico do nastopa. Ker ima na olimpijskih igrah iz vsake države pravico nastopiti le en tekmovalec, bo tudi mesto nad 30 verjetno še zadostovalo za preboj na najpomembnejšo tekmo. "Ja, trenutno sem med udeleženci olimpijskih iger - in to je zame najpomembnejše. Seveda želim doseči lep rezultat že na svetovnem prvenstvu. A če bi mi danes kdo ponudil peto mesto v Tokiu, tega ne bi sprejel. Moje ambicije so višje," zatrjuje Gomboc.
Kako skrbno je Gomboc v zadnjem obdobju tempiral treninge, da bi bil v pravem trenutku optimalno pripravljen na veliko tekmo? "Vzdržljivost je že primerna, zadnje dneve sem imel veliko borb s sparing partnerji. Sledi počitek in poudarek na izboljšanju hitrosti. Prepričan sem, da bom v pravem trenutku primerno pripravljen. Tudi psihično sem bil v Zagrebu že razbremenjen, prilagodil sem pristop in poglede na to, kaj me čaka. Kmalu bo vse jasno."

"Stari" je imel prav?

Gomboc je zdaj drugo leto zunaj trenažnega procesa trenerja Marjana Fabjana, s katerim je dosegel večino vidnejših rezultatov v karieri. Zdaj vadi pod nadzorom bivšega uspešnega borca Roka Drakšiča, pod okriljem judo kluba iz Bežigrada. Po menjavi je nemudoma osvojil naslov evropskega prvaka in dosegel uvrstitev kariere. A enakega nivoja potem ni uspel zadržati. Ali Gomboca kdaj prešine misel, da odhod iz Lopate morda ni bila prava odločitev? "Nikoli nisem trdil, da delo pri Marjanu Fabjanu ni bilo ustrezno. V vsem pa se preprosto nisva strinjala, nisva govorila enakega jezika - in to je vse. Od njega sem poskusil ohraniti stvari, za katere mislim, da mi koristijo. Fabjan je vrhunski trener in tega nikoli ne bom zanikal."
Se Gomboc s polpreteklostjo še obremenjuje? "Ne, s Fabjanom se ne obremenjujem, po mojem se tudi on ne obremenjuje z menoj. Ali pač? No, to ni moja stvar."
Se torej Gomboc ne sprašuje, kje bi bil danes, če bi še naprej delal po programu izkušenega in z rezultati potrjenega slovenskega trenerja? "Ne, pa saj sem naslov evropskega prvaka osvojil, ko sem zamenjal trenerja, ko sem šel iz Lopate. Pod njegovo roko sem že poskušal postati evropski prvak, a mi ni uspelo. In k njemu na treninge sem prišel, ko sem v judu že beležil dobre rezultate, resda v mlajših kategorijah. Tako da obdobje pri njem ni bilo edino v moji karieri. Zavedam pa se, da brez njega danes ne bi bil v judu tako visoko, kot sem. To odkrito priznam."

​Medalje s svetovnega prvenstva še nima

V Tokiu bi lahko Gomboc z medaljo rešil tovrstne dileme. "Seveda se zavedam, kako lepo bi bilo osvojiti medaljo na svetovnem prvenstvu. Medalje iz takega prvenstva še nimam. Če pa mi tokrat ne bo uspelo, si tudi ne bom dolgo belil glave. Za to tekmo so na vrsti še večje tekme, še večji izzivi," ugotavlja Gomboc.
Že letos je bilo veliko govora o japonskih borcih, ki se med vsemi najbolj zavzeto pripravljajo na olimpijske igre. Te bodo tudi sami pripravili, Japonska je zibelka juda ... V kategoriji do 66 kilogramov sta Joširo Marujama in Hifumi Abe na drugem in tretjem mestu svetovne lestvice - predvsem zato, ker Japonci na velika tekmovanja pošiljajo več borcev, vsi pa so potencialni kandidati za nastop na olimpijskih igrah. V taki konkurenci posamezniki ne uspejo zbrati največ točk za svetovno lestvico. Adrian Gomboc: "Sam se z Japonci na tekmah že nekaj časa nisem boril. Imajo tudi novega borca, ki je premagal že tudi sonarodnjaka, aktualnega svetovnega prvaka (22-letnega dvakratnega svetovnega prvaka Hifumija Abeja,op. p.). Ostaja odprto, koga bodo poslali na olimpijske igre, in tudi še ni jasno, kdo bo tokrat nastopil na svetovnem prvenstvu, morda celo oba. Ob tem na svetovna prvenstva prihajajo mlajši tekmovalci - in v naši kategoriji lažjih borcev je poudarek na hitrosti. Mladi so hitri, ponavadi hitrejši od starejših. Hkrati so za nas neznanka, njihovih načinov borbe ne poznamo in jih je treba šele odkriti. Dvajset tekmovalcev je na velikih tekmovanjih običajno sposobnih osvojiti medalje, še dvajset je takih, ki lahko koga presenetijo," zaključuje Adrian Gomboc, prvo slovensko orožje v moški konkurenci svetovnega juda.