Bojan Bauman
Tokio (od našega poročevalca)
Japonce spoznavam prvič in takoj mi dajo vedeti, da imam tukaj na Daljnem vzhodu opravka z ljudmi, ki imajo radi red in ob tem le malo stvari prepuščajo naključju. Ker v primerjavi z Evropejci za kar sedem ur prehitevajo s sončnimi vzhodi, zaključim, da so tudi pri tem nekaj pred nami. In da nas to, kar sedaj vidim na Japonskem, nekoč čaka tudi v Sloveniji.
Na enajsturnem letu nad širno Rusijo bi se resda lahko zgodilo marsikaj, zato previdnost niti ni odveč. Na višini nad 11.000 metrov je bila zunanja temperatura stalno pod 50 stopinjami - minusa. Seveda so bile alarmantne številke o mrazu, ki je z višino samo še naraščal, le zapis na displeju, obešenem na steni boeinga 777/200 avstrijske agencije. Potniki, tokrat nas je bilo krepko čez 200, linija na relaciji Dunaj-Tokio je stoodstotno rentabilna, saj so bili vsi sedeži zasedeni, smo med letom uživali v umetnem okolju. Resda so bile temperature v letalu še zmeraj alpske, toda posledice morebitnih prehladov se tudi pri manj odpornih ne bodo pokazale nemudoma.
Bacili - strah in trepet
Tudi ni bilo opaziti, da bi klima koga med nami tako zdelala, da bi že na Japonsko prispel napol mrtev, bolan. Stevardese avstrijskega prevoznika so nam za čez noč prinesle odeje in vanje smo se bolj zmrzljivi potem zavijali in se varovali pred prehladom.
Pa so nam Japonci kar tam na letališču Narita, 60 kilometrov pred Tokiem, nemudoma zmerili temperaturo. Še preden so nam pogledali v potne liste in nam s posebno napravo pobrali prstne odtise, smo kar med potjo do terminala na letališču postali predmeti preverjanja s termovizijo. Ta pregled je sovpadal z razkuževanjem nog in čevljev. Kaj bi se zgodilo, če bi opozorilna rumena rotirajoča luč nad nami zasvetila v trenutku, ko smo se približali kontrolni točki, danes samo ugibam. Kaj je na koncu poti, ki je bila označena s puščicami in je vodila v - karanteno?
Da se Azijci morda celo pretirano bojijo kakih tujih virusov, je opazno tudi po uličnih vogalih Tokia. Kar razvada je že postala nošenje zaščitnih mask. Te so še posebno popularne ob javnih prevozih in povsod, kjer se zadržuje množica. No, pri moji izbrani zdravnici v Mariboru je v čakalnici že tudi napis, da je treba nositi zaščitno gazo ali vsaj kašljati v rokav. A to tam še razumem. Medtem ko se tam, kjer pretiravajo, nujno pojavijo anomalije.
Tako mi je pozornost pritegnil gospod, ki se je na cesti branil z zaščitno masko prek dihal, potem pa je sam kašljal kar v gazo in vsebino sproti skrbno pregledal. Sledila je odločitev o tem, ali je maska še dovolj sterilna, ali si jo lahko znova potegne čez obraz. Se mi zdi, da je poleg tudi nekaj razmišljanja, podprtega z ekonomijo, saj se je pregled gaze nekajkrat končal tako, da je ista maska spet pristala na obrazu lastnika.
