Odnos do slepote je bil skozi zgodovino različen. Medtem ko so v nekaterih družbah imeli slepe za nepotrebne in so že slepe otroke sistematično "odstranjevali", so jim v drugih pomagali, da so prišli do izobrazbe in službe. "Ko so v Evropi slepi še večinoma beračili, razen v redkih azilih, so na Kitajskem slepi glasbeniki imeli svoje cehe," v knjigi Dotik besed opisuje Dušan Brešar.
"V obdobju dinastije Han so slepi imeli svoje šole. Predvsem so bili glasbeniki in maserji," je na predstavitvi knjige v Celju dodal avtor in obenem izpostavil: "V času, ko so Grki takšne novorojenčke pobijali, so v zlatem obdobju islama v 7. stoletju z njimi ravnali povsem drugače, kar me je zelo presenetilo. Omogočili so jim stvari, ki jih imajo danes – spremstvo, pa tudi finančno podporo in bivanje v bližini mošej."
Ozaveščanje o slepoti med mladimi in odraslimi
Presenetljivo je tudi, da so imeli ugledni grški filozofi, kot je bil Aristotel, invalidnost za neprilagojenost naravi, Platon pa je takšne osebe označil za škodljive za harmonično družbo. "Slepim je bilo prepovedano vstopati v templje, ker so le fizično popolni smeli služiti bogovom," je spet ena zanimivost iz knjige, posvečene zgodovini opismenjevanja slepih in slabovidnih. Kdor je bil kakorkoli povezan s tem procesom, ga avtor omeni. Med njimi izstopa pianistka Marija Terezija von Paradis, ki so ji zaradi krasnega igranja nadeli ime slepa čarovnica. "Oslepela je kot deklica pri treh letih. Njen oče je bil cesarski svetovalec, zato ji je cesarica Marija Terezija podelila štipendijo. Na področju glasbe je bila temeljito podučena, ni pa si mogla niti dopisovati z znanci in prijatelji. Izumitelj Wolfgang von Kempelen je iz kartona naredil inovativno stavnico z izbočeno abecedo, s katero je potem lahko počela tudi to. Von Paradisova se mu je zahvalila v časopisu, preko tega jo je spoznal slepi Johann Ludwig Weissenburg. Navdahnila ga je, da je začel sistematično izobraževati slepe," je poskusil na kratko strniti zgodbo o sistematičnem izobraževanju kot tudi zgodbo slepe pianistke, ki je sama odkrila še taktilne glasbene karte z izbočenimi notami.
"Slepim je bilo prepovedano vstopati v templje, ker so le fizično popolni smeli služiti bogovom"
Knjigo, v kateri še zdaleč ni opisan le razvoj brajice – mimogrede, mati slovenske brajice, ki je prinesla šumnike, je Frančiška Rozalija Glaser iz Hoč pri Mariboru – je s pomočjo razpisa celjske občine izdalo Združenje prijateljev slepih in slabovidnih Slovenije s sedežem v Celju. "Naše poslanstvo je ozaveščanje o slepoti med mladimi in odraslimi, zato ima ta knjiga veliko zgodovinsko vrednost," je izpostavil podpredsednik Združenja Sebastjan Kamenik. Knjiga je nastala precej slučajno. "V zadnjih treh letih sem objavil veliko člankov na temo pisav za slepe, potem pa je začel Sebastjan okrog govoriti, da pišem knjigo o zgodovini pisav," je šaljivo dodal Brešar.
Slepi trojni doktor poskrbel za spremno besedo
"Tudi sam sem urednik enega od zvočnih časopisov in so me njegovi člani fascinirali. Zato sem mu rekel, če kaj razmišlja o knjigi," ga je dopolnil Kamenik. Pravi "potisk" v to smer je bil članek v reviji Zvon ob 200-letnici brajeve pisave. "Članek na šestih straneh je bil osnova. Ko ga je prebral Evgen Bavčar, mi je rekel, da moram napisati knjigo. Dobro, sem mu odvrnil, če boste vi napisali spremno besedo. Vmes je Sebastjan najavil, da bo knjiga jeseni izšla. Potem sem pa šel pisat, da ne bo Sebastjan ob ugled," je šaljivo dodal avtor, nekoč dolgoletni knjižničar in vodja kulturnih projektov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Spremno besedo je res napisal slepi trojni doktor Evgen Bavčar, ki živi v Parizu. V njej je izpostavil avtorjev natančen in slikovit opis različnih pisav ter mimogrede izpostavil tudi vztrajnost posameznikov, med katerimi je tudi Ivan Cankar, za alfabetizacijo slepih oziroma za pravico do spoznavanja literarnih tekstov. "Prav gotovo bo to izjemno delo marsikoga spomnilo na neskončno voljo in humanost tistih, ki so iz navidezno nemogočih razmer naredili kulturo dostopno tudi marginalnim skupinam, med katere še vedno sodimo slepi," je izpostavil Bavčar. Združenje s sedežem v Celju se tudi na tem področju izdatno trudi – ravno jutri, v soboto, pripravljajo že 21. srečanje slepih in slabovidnih literatov, poimenovano Biseri Savinje. Le da tu ne prebirajo dela drugih, ampak dela slepih pesnikov in pisateljev.
