Bele hiše z modrimi vrati, okni in kupolami so postale eden najbolj prepoznavnih simbolov Grčije. Pogled na naselja Santorinija, Mikonosa, Parosa ali Naksosa danes takoj prikliče misel na brezskrbne počitnice, Egejsko morje in dolge poletne večere. Toda značilna barvna kombinacija ni nastala zgolj zaradi estetike ali želje, da bi se stavbe ujemale z grško zastavo.
Prvi razlog je bil precej praktičen. Prebivalci Kikladov so hiše tradicionalno gradili iz kamna, ki je bil na otokih najlažje dostopen. Temnejši kamen pa je pod močnim sredozemskim soncem vpijal toploto, zato je bilo bivanje v notranjosti v poletnih mesecih neprijetno. Ko so zunanje zidove začeli premazovati z belim apnom, so ugotovili, da svetla površina odbija sončne žarke in pomaga ohranjati nekoliko hladnejše prostore.
Bela barva je dobila še pomembnejšo vlogo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Grčija spopadala z izbruhom kolere. Oblasti so zahtevale beljenje hiš z apnom, ki je veljalo za poceni in dostopno razkužilo. Ukrep, uveden predvsem zaradi higiene, je sčasoma postal del otoške arhitekturne tradicije.
Tudi modra barva je imela sprva zelo vsakdanji izvor. Ribiči in pomorščaki so vrata, polkna ter druge lesene dele hiš pogosto prebarvali z barvo, ki jim je ostala po vzdrževanju čolnov. Modri odtenek je bilo mogoče preprosto pripraviti z mešanico apna in poceni pralnega praška oziroma modrila, ki so ga domačini poznali pod imenom loulaki. Ker so bile sestavine lahko dostopne, se je modra hitro razširila po otokih.
V drugi polovici 20. stoletja je kombinacija modre in bele dobila tudi politični pomen. V času vojaške diktature so oblasti spodbujale uporabo barv grške zastave, saj naj bi krepile domoljubje in nacionalno identiteto. Prepoznavna podoba otoških naselij je bila nato zaščitena tudi s predpisi, čeprav pravila danes niso povsod enako stroga.
Na grških otokih je sicer še vedno mogoče najti hiše iz neometanega kamna ali stavbe v drugih barvah. Toda bela pročelja in modri poudarki še naprej prevladujejo, saj so postali pomemben del lokalne identitete in turistične podobe države. Kar se je začelo kot preprost način hlajenja, razkuževanja in porabe ostankov barve, je tako preraslo v eno najbolj fotografiranih arhitekturnih podob Sredozemlja.
