
Na razgibani atlantski obali španske Galicije stoji nenavadna skupina kamnitih velikanov, ki na prvi pogled spominja na ostanke prazgodovinskega svetišča. Toda dvanajst granitnih monolitov ni zapuščina davnih civilizacij, temveč sodobna umetniška instalacija, ki obiskovalce vabi k razmisleku o naravi, človeku in miru.
Menhire miru oziroma Menhires por la Paz najdemo v mestu A Coruña, le nekaj minut hoje od znamenitega Herkulovega stolpa. Gre za delo galicijskega kiparja Manola Paza, ki je kamnito kompozicijo ustvaril leta 1994. Dvanajst skulptur je razporedil v krožno obliko, usmerjeno po straneh neba, zaradi česar celota spominja na starodavni kamniti krog, piše portal PunKufer.
Vsak granitni blok ima pravokotno odprtino, nekakšno okno, skozi katero se obiskovalcu odpirajo skrbno uokvirjeni pogledi na Atlantik, obzorje in Herkulov stolp. Kamni se tako ne postavljajo zgolj v pokrajino, temveč z njo ustvarjajo poseben dialog. Skozi odprtine drsi tudi veter, zaradi česar instalacija povezuje zemljo, morje in nebo.

Paz se je pri ustvarjanju zgledoval po neolitskih menhirjih, ki že tisočletja zaznamujejo pokrajino Iberskega polotoka, vendar ni poskušal izdelati njihove kopije. Starodavno obliko je prevedel v sodobni kiparski jezik in ji dodal novo simboliko. Delo je znano tudi kot Družina menhirjev, saj kamni različnih velikosti spominjajo na skupino odraslih in otrok, ki stojijo drug ob drugem.

Danes so granitni velikani ena najbolj prepoznavnih točk Parka skulptur ob Herkulovem stolpu. Obiskovalci se lahko med njimi prosto sprehajajo, pogledujejo skozi njihove odprtine ali se ustavijo ter prisluhnejo vetru in valovom. Prav neposreden stik s skulpturami daje prostoru posebno moč, saj umetnost tam ni zaprta v muzejsko dvorano, temveč živi skupaj s pokrajino, še piše PunKufer.

Menhiri miru se tako ves čas spreminjajo. Drugačni so ob jutranji svetlobi, v megli, pod težkimi atlantskimi oblaki ali ob sončnem zahodu, ko žarki prodrejo skozi kamnita okna. Čeprav so nastali šele ob koncu 20. stoletja, učinkujejo brezčasno – kot da bi ob obali stali že stoletja in nemo opozarjali, da so mir, povezanost in spoštovanje narave vrednote, ki jih mora vsaka generacija odkriti na novo.










