Pri nas je vedno vse neodločeno, razdeljeno, pol-pol, kdo bi bil začuden, da zdaj še referendumi. Politika žanje, kar seje. Od glasovanja do glasovanja. Od volitev do referendumov. Polovici Slovenije kakor da je dan po supernedeljskih volitvah nekoliko odleglo, na drugo polovico je spet padal "kozmični dež". Ko je prenizka udeležba, pada po Državni volilni komisiji, da ne šteje "prav", in po njej pada, ko je volilna udeležba rekordna in so pred volišči vrste. Vsakič, ko je rezultat tesen. Ko je volišč premalo ali ko jih je nadštevilčno. Vedno z istega političnega mesta. Ne samo, da so "krivosodni" sodniki po sodnijah, tudi v volilnih komisijah od najnižje do najvišje so, kajne, SDS in sopotniki? Se kdo spomni, kdaj je bilo nazadnje tako? Namreč, dolge vrste za glasovanje. Težko da še kdaj po plebiscitu za samostojno Slovenijo, edinem datumu v najmlajši slovenski preteklosti, ko je bilo tukajšnje volilno telo enotno.
Naša desnica ne razume, da je med zasebnim in državnim prostor javnega, je za Večer na nedeljski večer, kmalu po zaprtju še najbolj zasedenega volišča, ko ni bilo nad pozicijskim "4x za" še nobenega oblaka, rekel politolog dr. Igor Lukšič. Je treba dodati, pred koliko stoletji je padla nedemokratična parola "država, to sem jaz"? Prvovrstni ustavni pravnik dr. Janez Pogorelec, čigar politične preference so jasne, prezentne, in če kaj ni, ni levičar, je po (ne)prespani noči šel še precej dlje. Ni ogledalo krivo za to, kar (po)kaže, je ob rezultatski pol-pol izenačenosti, 2:2, iksnil na preferiranem družbenem omrežju političnega razreda. Morda, je priobčil, pa ljudstvo na zadnjih volitvah v resnici ni glasovalo za polarizacijo, ampak je naročilo zmerno vladanje.
Vse se vrača, vse se plača
Mandat polarizacije je z nedeljskimi referendumi najbrž končan, je rezimiral strokovnjak, ki piše pravne učbenike, komentarje ustave, tolmači pravni red, "rezultanta dveh izenačenih polov je pač lahko samo sredina", vladanje brez populizma, politični fair play, reševanje realnih problemov, sprejemanje razlik, "in to, da damo drug drugemu zraka", je gosposko predlagal. Ni ga močil kozmični dež, ta desnopolitični nenaravni pojav, ko je povzel, da je v izteku oktobrskih referendumov, teh prvih volitev po parlamentarnih volitvah, sešteto vse, "od Mijiča do Stevanovićevega doktorata in eskapad po Balkanu". Vse se vrača, vse se plača, skratka, po enajstem (oktobru) vedno pride dvanajsti, in to, da je "previrantski" resničarski poslanec zdaj iznenada v odstopu, je zgolj pospravljanje sramote po roku. Odložena morala. Preračunljivo odmrznjena natanko takrat, ko (10. oktobra) Resnici kljub izpraznitvi poslanskega sedeža ostanejo vsi mandati s parlamentarnih volitev.
En poslanski odstop, en prebeg in neplebiscitarni izplen referendumov - nahrbtnik podaljšanega vikenda koalicijskih računanj in (ob)računov je dovolj poln (ali prazen), da bi se ga spodobilo nehrupno pregledati. Kdor v koalicijsko pogodbo zapiše, da ne bo odpiral tem, ki delijo, ne more sekundo po glasovanju "nesvoje" (seveda) polovice volivcev obmetavati, da je slepa, zavedena, zmleta v propagandni mašini (levih). Vsaka sezona se enkrat konča, tudi referendumska se bo. Država bo tudi takrat množinski pojem. Ali pa je ne bo (več).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
