"V zadnjih letih se je zdelo, kot da smo se znašli na veselici, kjer od jutra do večera prepevajo pesem Marko skače. Posebej radostno je odmevalo: 'AI, AI, AIAIAI, po zeleni trati …' V zadnjih tednih pa je napev postal bistveno bolj otožen. Klapa se drži za glavo in stoka: 'AI, AI, AIAIAI, po posušeni trati …' Vse več je javnih razprav o tem, da umetna inteligenca (s kratico AI po angleško in UI po naše) ni zgolj odrešitev za človeštvo, temveč nas morda vodi v pogubo.
Očitno se vse bolj zavedamo, da tehnologija, ki smo jo sprejeli odprtih rok, poleg možnosti samodejnega pisanja besedil, ustvarjanja podob in upravljanja naprav odpira možnosti za zlorabe in tveganja, ki jih ne znamo obvladati – vključno s koncem sveta, kot ga poznamo. Zakaj smo se začeli prebujati šele zdaj in opozarjati na nevarnost? Morda predvsem zato, ker se zdi poguba zaradi UI preveč abstraktna in nerealna, rešitev pa navidezno lahka. Če razpravljate o tej temi, se hitro najde nekdo, ki pravi: 'Pa saj bomo iztaknili vtič ali pritisnili na stikalo – in problem bo rešen.' /.../
Pri pesmi Marko skače se velja ravno tako spomniti, da se v eni od njenih različic veseli začetek prevesi v grobo zavrnitev in hud spor, povezan z nadzorom. 'Dajte mi jo, dajte mi jo, draga moja mati,' prosi snubec. 'Ne dam ti jo, ne dam ti jo, kurve sin bradati!' mu zabrusi nazaj mati in doda: 'Raj jo hočem, raj jo hočem v škrinjo zaklepati …' Prav to pa je morda še najboljša metafora za trenutno stanje pri razvoju UI: mnogi bi gospodično, ki so jo morda prezgodaj izpustili na plan, imeli zase in jo zaklenili nazaj v skrinjo, čedalje bolj nafrfuljeno s 'pantlikami' (pisanimi trakovi), 'žviglicami' (okraski na obleki) in prstani, da bi služila predvsem njim in njihovim zamislim o bodočnosti sveta. Pa jim bo res? Je sebičnost, ki se prepleta s samozaverovanostjo, res dobra popotnica za skupno prihodnost?"
