Umetna inteligenca postaja del otroštva hitreje, kot se ji znajo prilagoditi starši, učitelji in šolski sistem. Otroci klepetalnikov ne uporabljajo več le za iskanje informacij ali pomoč pri domačih nalogah, ampak se nanje obračajo tudi po nasvet in celo kot na zaupnike. Kaj se zgodi, ko tehnologija ne postane le orodje, temveč sogovornik, ki zna prikimati, tolažiti in potrjevati?
Antropolog dr. Dan Podjed opozarja, da je prav to ena od sprememb, ki jih še ne prepoznavamo dovolj. Ob tem UI otrokom ponuja vedno več bližnjic – tudi pri učenju. Toda če namesto njih razmišlja, piše in rešuje probleme, se lahko račun za to pokaže šele pozneje.
Umetna inteligenca postaja del vsakdanjega življenja otrok že zelo zgodaj. Ali se z umetno inteligenco spreminja tudi samo otroštvo? In kaj je pri tem največja sprememba, ki je starši in učitelji še ne prepoznavajo?
"Največja sprememba, ki se neopazno dogaja, morda sploh ni umetna inteligenca, temveč umetna čustva. Po britanski raziskavi se je četrtina otrok in mladih, ki so že uporabljali klepetalnike, nanje obrnila po nasvet. Več kot tretjina teh otrok je dejala, da je pogovor z njimi podoben pogovoru s prijateljem, vsak osmi pa jih uporablja zato, ker nima nikogar drugega za zaupen pogovor. Ker UI, ki nam rada prikima, potrjuje naše zamisli in se pogosto zdi sočutnejša od dejanskega človeka, postaja sopotnica tudi najmlajših, med drugim prek tehnoloških igrač in digitalnih učnih pripomočkov, si lahko predstavljamo, kako bo vplivala na njihovo zavest in samozavest. Zato priporočam uvajanje tovrstnih 'pametnih' rešitev po pameti, ne pa na pamet in nespametno."
Otrok danes lahko za skoraj vsako vprašanje v nekaj sekundah dobi odgovor. Kaj se zgodi z radovednostjo, vztrajnostjo in sposobnostjo samostojnega razmišljanja, če mu tehnologija ves čas ponuja bližnjico?
"Lani so na ameriški univerzi MIT izvedli raziskavo, ki je opozorila prav na to. V poskus so vključili 54 odraslih, večinoma študentk in študentov. V prvi skupini so pisali eseje brez pomoči spletnih orodij, v drugi s pomočjo spletnega iskalnika, v tretji pa s klepetalnikom. Med pisanjem so z elektroencefalogramom spremljali delovanje njihovih možganov. V prvi skupini so možgani delovali s polno paro, v drugi nekoliko manj, v tretji pa najmanj. Pokazalo se je tudi, da so se tisti, ki so ustvarjali eseje s ChatGPT-jem, že nekaj minut po pisanju bistveno težje spomnili konkretnih povedi iz svojega besedila kot tisti, ki so pisali brez pomoči klepetalnika. Avtorji raziskave so opozorili, da zaradi tovrstne uporabe orodij, ki temeljijo na UI, nastaja kognitivni dolg, podoben bančnemu posojilu, s katerim na hitro zadovoljiš neko potrebo. A takšen dolg je treba odplačati tudi v šoli, recimo pri kontrolni nalogi. Kdor pisanje domače naloge prepusti klepetalniku, utegne to drago plačati pri preverjanju znanja."
Šola bo morala otroke naučiti ne le, kako uporabljati UI, ampak tudi, kdaj je ne uporabiti
Ali bi morali otroke poleg tega, kako uporabljati umetno inteligenco, naučiti tudi, kdaj je ne uporabljati? Kje je meja med UI kot orodjem in prelaganjem razmišljanja na algoritem?
"Kot pri vseh tehnoloških orodjih in pripomočkih je pomembno vzpostaviti in obdržati mejo – tudi starostno, seveda. Pri pametnih telefonih raziskave opozarjajo na številna tveganja, če jih otrokom damo v roke prezgodaj. Tudi sam zagovarjam, da bi morala biti starostna meja, pri kateri mladi dobijo tovrstne naprave, 14 let. Menim tudi, da ni nobene potrebe, da bi se spletnim omrežjem, kakršna so TikTok, Instagram in Snapchat, pridružili pred 16. letom. Kaj pa UI? Predvsem nima smisla otrok in mladih z njo strašiti. Velja jim jo predstaviti kot orodje, ki jim lahko olajša življenje, hkrati pa jih je treba opozoriti na pasti, vključno z umetnimi čustvi, ki sem jih omenil prej. UI naj vsekakor ne bo nadomestek za učitelja, starša ali prijatelja."
Če lahko umetna inteligenca napiše esej, reši matematično nalogo, pripravi predstavitev ali poišče informacije – kaj sploh še pomeni "znati"? Ali bo morala šola zaradi UI na novo definirati, kaj želi otroke pravzaprav naučiti?
"Slovenske osnovne šole bi se morale nujno, ampak zares nujno, prilagoditi svetu, v katerem živimo. Da bomo obvezni predmet informatika in digitalne tehnologije dobili šele čez dve leti, je res nerazumljivo. Potrebovali bi ga že pred desetletji! Kako ravnati v času, ko se dogajajo tektonski premiki na področju razvoja tehnologij? Morda bi bila najboljša rešitev, da vsebine, povezane z UI, digitalizacijo in robotizacijo, vključimo v različne predmete na vseh stopnjah. Pri matematiki se lahko, recimo, otroci in mladi učijo algoritemskega razmišljanja, pri tujih jezikih o samodejnem prevajanju, pri slovenščini o velikih jezikovnih modelih, pri zemljepisu o digitalnih zemljevidih … Skratka, to postajajo nujna znanja, ki bi jih morali obvladati vsi. Tisti, ki bodo vedeli, kako delujejo tehnologije, ter jih bodo znali smiselno uporabljati in tudi razvijati, bodo sooblikovali prihodnost in razumeli svet. Hkrati je pomembno, da šola ostane ustanova, v kateri se otroci naučijo spoštovanja, zaupanja, medsebojne pomoči, zmernosti, strpnosti in drugih temeljnih vrednot, ki jim z eno besedo pravimo človečnost. Vem, da to zveni, kot da zagovarjam dva izključujoča se modela – prvi je inženirski in tehnološki, drugi pa družboslovni in humanistični. Ampak trdno verjamem, da je prihodnost prav v sožitju tega dvojega. Tehnologije moramo, kot rečeno, uporabljati po pameti in tako, da nas ne razčlovečijo. V tem duhu bi lahko bile zasnovane šole prihodnosti. Bistveno je, da v njih ne nastajajo roboti, ki jih bo nekdo upravljal na daljavo, temveč ljudje, ki znajo samostojno razmišljati in čustvovati."
Je naš največji strah pred UI res ta, da bo postala preveč pametna – ali bi nas moralo bolj skrbeti, da bomo ljudje zaradi nje postali manj radovedni, manj samostojni in manj pripravljeni misliti z lastno glavo?
"Se spomnite risanega filma Wall-E? V njem je tudi prizor, v katerem se robotek, ki nastopa v glavni vlogi, znajde na velikanski vesoljski ladji, s katero ljudje v prihodnosti plujejo po vesolju. Zemlja je namreč tako nasmetena, da ni več primerna za življenje. In kakšni so ti ljudje? Vsi po vrsti sedijo na premičnih stolih, ki jih prevažajo naokoli. V rokah imajo pijačo, ki jo srkajo po slamici, pred nosom pa jim ves čas lebdi hologramski prikazovalnik, ki spominja na pametni telefon prihodnosti. Ti ljudje so se že skoraj povsem odvadili gibanja in so tako debeli ter telesno oslabeli, da ne morejo več niti vstati s stolov. Skrbi me, da je Wall-E našo prihodnost opisal bolje kot Terminator, Matrica, Ex Machina in drugi distopični filmi. Bojim se, da bomo postali priveski tehnologij, naša telesa, vključno z možgani, pa bodo postopoma zakrnela. Veste, tudi možgani so podobni mišicam: če jih ne uporabljaš, začnejo pešati. Če se nam to začne kolektivno dogajati, lahko neopazno potonemo v idiokracijo, ki se že kaže na obzorju."
O tem, kako razvoj umetne inteligence vpliva na razvoj otrok, bo dr. Dan Podjed govoril tudi na Večerovi spletni svetovalnici s pomenljivim naslovom Ko AI postane sošolec.
Spletni dogodek se bo odvil v živo v četrtek, 27. avgusta ob 18. uri, prenos pa si lahko ogledate TUKAJ. Ob dr. Podjedu bosta omenjeno tematiko osvetlila še klinični psiholog dr. Tristan Rigler in raziskovalka Nina Murks.
