Pravkar objavljeni statistični podatek o povečanju vrednosti vsega, kar smo v državi ustvarili, je na ravni četrtletja in medletni ravni nedvomno spodbuden. Potrjuje, da je slovensko gospodarstvo odporno. Podjetja se zlepa ne vdajo, čeprav so v veliki meri odvisna od poslovanja s tujino, saj je domači dvomilijonski trg veliko premajhen, da bi lahko obstala. Pomembno vlogo ima nedvomno tudi trošenje gospodinjstev, kar ljudem omogoča rast prihodkov, pa državne investicije, zlasti s sofinanciranjem z evropskimi sredstvi.
Medtem ko podjetja prihodke ustvarjajo na trgu s prodajo svojih izdelkov in storitev, zato morajo biti boljša in učinkovitejša od tekmecev, so dodatni prihodki gospodinjstev in vlaganja v investicije v precejšnji meri izdatek države. Stanje v državni blagajni pa ni prav nič spodbudno, zato je izdatke treba znižati. Za zdaj državi ni težko od tujih finančnih institucij dobiti nova posojila, bonitetne agencije, ki delujejo v interesu posojilodajalcev, tudi še ne opozarjajo, da se obeti slabšajo. Da to še zdaleč ne pomeni mirnega spanca, smo v Sloveniji pred dobrimi desetimi leti že izkusili, saj so se bonitetne ocene znižale tako rekoč čez noč.
Slovensko gospodarstvo krizam že ves čas kar uspešno kljubuje
Temu se je mogoče najbolj učinkovito izogniti z močnim gospodarstvom, saj so davki in prispevki ključni prihodki državnega proračuna in javnih blagajn. Če podjetja nimajo poslov, nimajo prihodkov in nimajo od česa plačevati davkov in prispevkov. Zmanjšujejo tudi število zaposlenih, ki od svojih plač prav tako plačujejo davke in prispevke ter v okviru gospodinjstev ustvarjajo potrošnjo, ki je eden od pomembnih virov rasti bruto domačega proizvoda kot vrednosti vsega, kar ustvarimo.
Posledicam vojne na Bližnjem vzhodu in drugih kriz se slovensko gospodarstvo seveda ne more izogniti. Novost krize, ki je posledica zaprtja Hormuške ožine, je, da so možnosti za pomoč države omejene. Podjetjem lahko spet s subvencijami omili rast stroškov za energijo, ki so posledica dviga cen na globalnem trgu, zvezane roke pa ima, če energentov zmanjka. Slovenija namreč nima ne lastne surove nafte ne plina, tudi rafinerije in skladišča za plin nima. Povsem je odvisna od uvoza.
Če bi prišlo do pomanjkanja, bi seveda države, ki te energente imajo, najprej poskrbele zase. Izvozile bi le presežke, in to po zelo visokih cenah. Naj v Bruslju evropski funkcionarji in domači politiki v prestolnicah držav članic EU še tako glasno ponavljajo, da EU zaradi zelenega prehoda oziroma podnebne nevtralnosti do leta 2050 nafte in zemeljskega plina kot fosilnih goriv kmalu tako rekoč ne bo več potrebovala, gospodarstvo brez njiju ne more, če želimo ohraniti življenjski standard. Dr. Andrej Senegačnik, profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, je jasen: Ukiniti bi morali drugi glavni zakon termodinamike. To pa je mogoče v parlamentu, v realnem svetu seveda ne. Zgodovina kaže, da tudi vojno gospodarstvo, ki so si ga prav tako zamislili v Bruslju, ni izhod.
Slovensko gospodarstvo krizam že ves čas kar uspešno kljubuje. Najslabše bi bilo, če bi se predali in podlegli strahu, da kmalu tega ne bo več zmoglo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
