Življenje kot v Cirkusu, življenje Brede Varl

Nešteto predstav je podpisala, ustvarila toliko lutk, da jih niti ne šteje več. Preveč vsega, se strinja, toliko papirja, blaga, skic, modelov, sukancev na mizah in šivalnih strojih. Nešteto kosov, ki so in še bodo postali lutke. V razstaviščnem prostoru lutkovnega gledališča v Minoritih so prostor našle tudi njene lutke, izbor pa je bil, kot je priznala, hudičevo težak.

Ne revščina ne zapori, niti biriči ali oblast

Preveč ljubih je, da bi izbrala najljubšo. Pa vendarle jo je. Cirkus. Predvsem za to, ker jo je v celoti ustvarila sama. Črpala je iz balad Velikega testamenta in Potepuških balad Françoisa Villona. "Vsa dela francoskega pesnika, ki je ustvarjal v 14. stoletju, imamo prevedena, čeprav je pisal v latovščini, ker je živel med vagabundi. Bil pa je univerzitetno izobražen in pisal je neverjetno dobro poezijo o vseh aspektih življenja - od intelektualnega razmišljanja o svetu do prostitucije, o težavnosti in revščini. Zmeraj je bilo bistvo to, da ne revščina ne zapori in ne biriči in ne oblast nikoli ne morejo zatreti ali uničiti ustvarjalca. Ta poanta je neverjetna in zgodbi, ki sem jo napisala, sem dala naslov Cirkus. Ker je naše življenje kot življenje v cirkusu. Smrt hoče umetnika vzeti, a ga enostavno ne more. Ob teh miniaturnih lutkah, ki so mi izredno blizu, se pojavljajo tudi okostja, ki umetnika želijo. A pesnik se ne da, ob sebi ima muzo, cirkuško balerino, z njo potuje skozi cirkus življenja in sreča mnogo likov, tudi klovna, ki mu pove, da je njegovo delo nesmrtno. V vsako zgodbo, srečanje je vpeta Villonova balada. O ljubezni, smrti, delu …"
Varlova je že med študijem arhitekture v Ljubljani sodelovala pri nastajanju lutkovnih predstav na ljubiteljskem odru. Opazne likovne podobe je ustvarila v Lutkovnem gledališču Kobanci v Kamnici, med letoma1983 in 2002 je bila zaposlena kot oblikovalka lutk, kasneje pa tudi kot direktorica v mariborskem lutkovnem teatru. Zanj in za druga profesionalna gledališča, kot sta PDG Nova Gorica ali SNG Maribor, je oblikovala več kot 50 celovitih likovnih zasnov (tudi znamenite Zverinice iz Rezije leta 1976), vsaj toliko pa tudi za skupine na avstrijskem Koroškem.

Neverjeten posluh imajo

Pravi, da zadnja leta dela bolj celostno, precej s koroškimi Slovenci. Neverjeten posluh imajo, reče, prirojen je, zavedni slovenski starši pa otroke vpisujejo v gledališke, pevske in mnoge druge kulturne dejavnosti. Leta tam so ji, potem ko je magistrirala v Pragi na Akademiji lepih umetnosti, precej pri srcu. Kot les, s katerim v zadnjem obdobju največ ustvarja. "Izredno mi je ljub, grob je in oster. Praška izkušnja mi je tudi potrdila, da pri nas delamo dobro, v naši hiši in nasploh v slovenskem lutkarstvu. Razmišljamo napredno, a se držimo tudi klasike, kar ni narobe. V tem obdobju sem ojunačila še sebe, da delam prav, ker posegam po lesu," se spominja Varlova. Omeni predstavo Sonček, kje si? Zgodbo zanjo, izhajajoč iz koroških ljudskih, je napisal Marjan Pungartnik. „Bila je moja magistrska predstava, vso tehnologijo zanjo sem domislila sama. Nisem filigranski oblikovalec, ležijo mi večje, grobe forme, ljudsko izročilo in njegovi liki pa mi dopuščajo malo bolj sproščeno kreativnost. In v takšni zgodbi so zbrane vse ljudske bajke." V njej so škratje, dobra ali tudi hudobna bitja. Lahko pomagajo, lahko nagajajo, bo pač tako, kot oni hočejo. Nastopa tudi vrag - kot v mnogih pravljicah. Ni zelo hudoben, je pa zvit kot presta. Pride tudi pehtrna, bajeslovno bitje s Pohorja in Karavank. Nagaja tudi škopnik in če je hud, ga ni dobro srečati. In ne nazadnje, v koroških gozdovih blizu hiš prebivajo dobra bitja - vile. Predstava je doživela premiero v celovškem narodnem gledališču.

Najprej le 'čačka'

Po vsaki premieri si je zmeraj mi

slila, da bi lahko naredila drugače. Vedno, vedno, poudarja. Zato zadnje čase sploh skic raje ne dela več. "Eno je ideja na papirju, drugo pa je, ko dobiš

material v roke in potem začneš čisto

nekaj drugega, ustvarjaš spet po svoje. Šele takrat začne moja kreativnost delovati. Izkušnje so mi prinesle, da zdaj naredim le čačko, potem pa spontano naprej. Po osnovni izobrazbi sem arhitektka in to mi je dalo uvid v prostor. Tomaž Pandur je bil zame lutkar, pod navednicami seveda, seveda. Imel je lutkovno logiko, premikal je prostore, mešal je ogromno zadev in ni imel strogih meja."