Andrej Stopar
Naslov obljublja mesnico ali tu in tam vsaj kakšen mlin za meso. No, tovrstne obljube ne bom izpolnil. Kot se v svetu pritiskov na gumbe in popolne otopelosti do posledic, ki jih to pušča daleč stran na planetu, rado zgodi, tudi ta boj odpira rane daleč proč od arene, v kateri se bije.
Letos sem zadnjič spremljal uvodno zasedanje novega sklica Generalne skupščine Združenih narodov v dopisniški vlogi. Medtem ko se je v Sloveniji razvnemal boj pred referendumom, ki bo med drugim vplival tudi na to, ali me bo na položaju dopisnika iz ZDA prihodnjo jesen sploh kdo nasledil, so se na govornici največje dvorane v Palači narodov rutinirano menjavali državniki in reševali svet. Vsaj za eno leto, ko bodo oni ali njihovi nasledniki prišli ponovit vajo. "Nisem prvič tukaj," je rekel Janez Janša, "ampak prvič se o spreminjanju svetovnega reda pogovarjamo konkretno. Priznavamo, da smo v prehodnem trenutku, ko starega ni več, novi pa šele nastaja." Očitno odločevalci, ki ustvarjajo spremembe, svoje delo hkrati spremljajo tudi z domačega kavča in se sprašujejo, kam vse to pelje. A ko pobližje pogledamo, kako ti zagovorniki multilateralizma in vladavine mednarodnega prava manevrirajo skozi delavnico, v kateri se kuje novi svetovni red, pridemo do spoznanja, da jim negotovosti pač ne gre zelo zameriti. Ne povsem v slogu "Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo", ampak zaradi zapletene računice, ki zlasti majhnim in srednje velikim državam preprosto ne zagotavlja jasnega izida.
Med voditelji velesil je še najbolj dosleden Donald Trump. Jasno je, da ne bo spoštoval dozdajšnje ureditve. Kot ljubitelj dvostranskega formata, v katerem se zlepa ne sooči z enakovrednim sogovornikom, je prav tako iskren v zaničevanju mednarodnih institucij. Svetovna organizacija je zanj prej ovira kot rešitev perečih vprašanj sveta. Čeprav so njegovi predhodniki kazali več spoštovanja do mednarodnih institucij, so jih zmeraj razumeli kot platformo uveljavljanja izključno ameriških interesov. Kjer to ni bilo mogoče, pa teh institucij niso priznavali. "Nikoli ne bomo dovolili, da protiameriški tribunal brez kakršnekoli jurisdikcije nad nami preiskuje ali na sodnih predstavah sodi ameriškim vojakom ali komurkoli drugemu," je Donald Trump za govornico GS OZN opredelil Mednarodno kazensko sodišče, in države, ki ga priznavajo, pozval, da to tudi nemudoma opustijo.
Čeprav je videti, da postavlja dozdajšnjo ureditev na glavo, Trumpova politika preseneča in šokira predvsem z brutalno odkritostjo. Ko ameriške zaveznice niso vehementno pozdravile solistične vojne z Iranom, in je edini to pravzaprav zares storil le generalni sekretar Nata Mark Rutte, je bil nad zadržanostjo najbolj razočaran prav Trump, ki se mu ni zdelo niti vredno obveščati ameriških zaveznic o svojih vojnih načrtih, kaj šele iskati konsenza za nekaj, kar je izključno-ameriško-izraelska operacija. Ves čas se sicer zdi, da ZDA nimajo prave sreče na bojnem polju in da se Donald Trump skuša izvleči s čim bolj nedvoumno zmago. A se mu tudi ne mudi: "Zavračam predlog dogovora. Proračun polnijo s pomočjo Hormuške ožine, zdaj pa so pretentali celo same sebe. Rekli so si, da jo bodo zaprli in prizadeli ves svet. Nato pa sem se pojavil jaz in postavili smo najboljšo blokado v vojaški zgodovini. Pravo jekleno steno."
A tukaj se postavlja vprašanje, če sploh razumemo pravi razlog za vojno z Iranom. Bela hiša in Pentagon sta tako nespretno pojasnjevala vzroke in na koncu pristala pri iranskem jedrskem programu, ki naj bi bil popolnoma uničen že leto dni poprej, da lahko po sedmih mesecih še zmeraj ugibamo o njih. Gre za impulzivnost? Za pomanjkanje strategije? Je cilj upočasnjevanje Kitajske, ki je največja odjemalka iranske nafte in jo je zaradi sankcij proti Iranu lahko kupovala ceneje. Enako, kot je to veljalo za venezuelsko nafto. Z blokado Irana ter z odstranitvijo venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in nadzorom nad Venezuelo so ZDA občutno vplivale na kitajsko trgovanje z energenti. Možnost za ZDA neugodnega izida vojne – kar je vse, kar ni bleščeča zmaga – predsednika Trumpa očitno ne vznemirja preveč. Do zdaj jo je še zmeraj odnesel s trmoglavim vztrajanjem pri svojem. Tako mu tudi zmage ne bo težko naslikati, kar menijo drugi, pa nikoli ni bilo pomembno. In če se je že lotil, namerava Donald Trump urediti še nadlogo, ki jo za ZDA predstavlja Kuba. Kje je tukaj multilateralizem, kje mednarodno pravo? Čeprav naravnost usodno vpliven za čezatlantsko zavezništvo, je bil tudi sporazum o Grenlandiji, podpisan med ZDA in Dansko konec septembra v New Yorku, dvostranski. V slogu sitega volka in cele koze. Z nadgradnjo sporazuma iz leta 1951 Grenlandija formalno ostaja danska, Amerika pa lahko krepi svojo vojaško navzočnost v Arktiki. Z dvema velikima vojaškima oporiščema na otoku.
Slovenska premier in zunanji minister sta v New Yorku zagovarjala vladavino mednarodnega prava, multilateralizem, stabilnost in predvidljivost mednarodnega okolja kot slovenske prednostne naloge in pogoj za obstoj države. Ta občutek stvarnosti je verjetno to, kar bi lahko imenovali kontinuiteta slovenske zunanje politike. A Janez Janša pričakuje tudi učinkovitost reformirane svetovne organizacije, pri čemer meri na nevzdržnost vojne v Ukrajini v luči mednarodnega prava, predsednika Trumpa pa vabi na obisk v Slovenijo ter sede za mizo z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem. Gaze in Ukrajine se ne meri z istimi vatli, meni premier. Izrael ima sicer tam prav tako težave s spoštovanjem mednarodnega prava, kot Rusija v Ukrajini, glede na število resolucij Varnostnega sveta OZN pa Gaza res vodi. In tukaj je še Kitajska, v rokah katere je po mnenju Janeza Janše usoda vojne v Ukrajini. Ko se bo odločila, da je konec njene pomoči Rusiji, bo konec vojne.
V nasprotju z ZDA Kitajska s svojo večtisočletno državno in uradniško tradicijo razume pomen prekladanja besed in šiljenja črk, zato nenehno izpostavlja multilateralizem in mednarodno pravo. Podpredsednik Han Žen, ki je v imenu svoje države nagovoril generalno skupščino, ju je celo izbral za osrednji temi svojega govora. A besede so eno, dejanja pa pogosto nekaj drugega. Predsednik Ši Džinping je v generalni skupščini osebno govoril le enkrat, leta 2015, nato pa prek video povezave v letih 2020 in 2021 še dvakrat. Letos pa je prav v času visokega tedna OZN poslal podpredsednika, se izognil New Yorku in obiskal Washington. Tako sta se v dvostranskem formatu sestala dva velika, nasprotnik in zagovornik multilateralizma, opustila celo možnost, da bi obisku pripisali kakršenkoli zunanjetrgovinski oz. gospodarski predznak, in v ospredje potisnila zgolj simboličnost političnih odnosov in osebnega stika. Pa čeprav so svetovni voditelji v New Yorku še tako resno razpravljali o gabaritih novega svetovnega reda, sta se dva v Washingtonu očitno že odločila. Donald Trump to glasno razglaša, Ši Džinping pa zgovorno molči in prepušča sporočilnost govorici telesa. Pred Washingtonom se je ustavil v Egiptu in na konferenci članic BRICS. "Ta pot kaže na verjetnost dveh vzporednih svetovnih ureditev, ene pod prevlado ZDA, drugo, nastajajočo, pa oblikuje Kitajska", meni profesor Hak Jin Li s tokijske mednarodne univerze.
Tako tudi postaja vse bolj jasno, zakaj tudi večina svetovnih voditeljev, tako kot njihovi državljani o bodoči ureditvi zgolj ugiba. O njej ne bodo odločali, ampak se bodo morali kvečjemu le potruditi, da ne bodo zamudili prevoza v želeno smer. In pristali na Kitajskem namesto v ZDA ali obratno. Kje je tukaj tisto mesarsko klanje, boste vprašali. To vam bodo zlahka povedali tisti, ki imajo to nesrečo, da živijo v kriznih žariščih ali blizu njih. Velesili pa ohranjata politične stike, medtem ko svoji vplivni območji urejata na različna načina. Kitajska svojega vpliva ne širi z orožjem, ampak z mehkejšo, a nič manj neizprosno silo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
