"Prvič v življenju se tako počutim. V tem trenutku mi je zelo težko, da sem Američan," je rekel Cam in obsedel na kavču v moji dnevni sobi. Strmel je v prazno, vzravnan kot običajno, le da so tokrat njegove dolge roke mlahavo obvisele ob telesu. Imel sem občutek, da segajo do tal. Na Camu je namreč vse veliko. Visok je, vitek, dolgonog, s prsti pianista. Debelo je požiral slino in žili na sencih, ki pod svetlo poltjo ameriškega južnjaka prosevata s komaj opazno sinjino, sta nekoliko izstopili. Roki sta nenadoma zleteli kvišku, dolgi prsti so hitro razdrli figo in razkošje naravno temno rdečih las z zlatim odtenkom se je vsulo na ramena. Te dni jih ne bo več, kajti Cam je odšel v domačo Južno Karolino obiskat starše in pomagat prijatelju pri obnovi hiše, mimogrede pa si bo dal v dobrodelne namene na neki tradicionalni prireditvi odstriči lase.
"Prodajo jih za izdelavo lasulj. Dvajset palcev ali več morajo biti dolgi", je rekel Cam. Kot nekomu, ki si dobrih dvajset let brije glavo, se je ob tolikšni izgubi stisnilo srce. "A jih ni škoda?" "Zakaj?" me je presenečeno pogledal. "Saj zrastejo nazaj. Jaz jih puščam dolge prav zato, da jih lahko podarim. Ima vsaj kdo kaj od tega." "Blagor človeku, ki si bo nadel to lasuljo", sem zamomljal. Camov pogled ni bil več prazen. Zelene oči so se mi smehljale, nato pa ob temi, o kateri sva govorila, postajale vse bolj žareče. "Kako je mogel to strahoto komentirati tako ravnodušno, mimogrede?!"
Cam je komentiral odziv predsednika Donalda Trumpa na smrt od 150 do 175 ljudi, predvsem šolark, ki so izgubile življenje, ko je ameriški izstrelek zadel osnovno šolo Shajareh Tayyebeh v mestu Minab na jugu Irana. Cama ni zanimalo dejstvo, da Iranci pogosto uporabljajo javna poslopja, kot so šole, kakor ščit za vojaške ustanove. Pred več kot desetimi leti so stavbo, ki je bila del pomorskega oporišča Iranske revolucionarne grade, z zidom ločili od oporišča in jo preuredili v šolo. Pustimo perverznost nasledstva deklic po vojakih islamske teokracije pod isto streho ob strani. Za Cama je to zgolj odvečen sarkazem. "Tehnologija danes omogoča, da natančno vemo, kje je kaj, in tomahavki so zelo natančno vodeni izstrelki. Saj se sam Trump hvali s tem. Te nesrečne šole niso zadeli kar tako."
Niso, je rekel. Ne nismo. "Namesto obžalovanja, opravičila in odškodnine, ki sicer ne morejo nadomestiti teh otrok, zgolj sprenevedanje in skomigovanje z rameni. Si predstavljaš? Tam pa več kot sto mater, ki so izgubile otroke! Kako naj sploh še pogledam kakšnemu tujcu v oči?!"
V tem velikem narodu, ki se je z novo zunanjepolitično usmeritvijo Trumpove administracije v besedah odrekel vloge svetovnega policista, nato pa jo začel aktivno igrati, obstajajo namreč tudi ljudje z vestjo. In z nepristranskim pogledom, ki seže do bistva.
Naj spomnim, kogar je treba spomniti. Ameriška avantura v Iraku – Cam je noče imenovati vojna, prepričan, da bi v tem primeru šlo za legitimacijo zločina, ampak ji je za poznavalca Vzhodne Evrope nadel nekoliko neposrečeno oznako "posebna vojaška operacija" – se je med drugim začela s sesutjem omenjene šole 28. februarja letos. Različni viri različno opredeljujejo število žrtev, od 150 do 175, nekatere mednarodne organizacije, ki jih povzemajo tudi spletni viri, navajajo število 156, iranski državni mediji in ameriški kongresni demokrati, ki zahtevajo preiskavo, pa ocenjujejo, da je bilo žrtev 175. Vsekakor pa je umrlo najmanj 120 šolark, starih od šest do trinajst let. Ameriški predsednik Donald Trump je sprva zanikal ameriško odgovornost in valil krivdo na Iran. Ko je postalo očitno, da je šolo zadel ameriški izstrelek vrste Tomahavk, je izjavil, da imajo tomahavke tudi Iranci. To ne drži, saj ZDA to tehnologijo izvažajo pod izjemno strogimi pogoji. Tomahavke imajo tako le ameriška, britanska in avstralska vojska, kupili so jih tudi Japonci in Nizozemci, v svoj sistem pa jih bo letos vključila tudi nemška armada. Nihče drug na planetu, sploh pa ne Iranci, ki razvijajo svoje balistične sisteme, raket Tomahavk nima. Po tem, ko je Trump moral priznati, da o teh zadevah ne ve dovolj in da je zaradi tega edini predstavnik svoje administracije, ki trdi, da imajo Iranci dostop do tomahavkov, je slednjič kolegom iz skupine G7 le priznal, da se napake dogajajo in da tega nihče ni storil nalašč. Pentagon je sicer uvedel preiskavo in ta je neuradno pokazala, da so ameriški obveščevalci uporabljali zastarele podatke, ki so objekt še zmeraj obravnavali kot mornariški. A odgovornosti za to Trumpova administracija ni prevzela.
Predsednik Trump sicer priznava, da je vojna ogabna, danes trdi, da ZDA s to "malo ekskurzijo", kot opredeljuje vojno z Iranom, rešujejo svet pred iransko jedrsko nevarnostjo. Kar se je na začetku zdelo, da gre za lapsus, ko je eden glavnih ameriških pogajalcev, newyorški nepremičninski mogotec Steve Witkoff, izjavil, da bi "Iran v enem tednu lahko dobil jedrsko bombo", pa danes postaja resničnost. Donald Trump to ves čas ponavlja. Zlasti po neslavnem propadu premirja. Ameriški obveščevalni podatki sicer govorijo o tem, da bi Iran v obsegu jedrskega programa pred njegovim uničenjem – karkoli že to pomeni v stvarnosti, kajti program tudi po tem, ko je bil lani izbrisan – do jedrske bombe prišel najhitreje do leta 2035. Človek se tukaj upravičeno sprašuje, kaj pravzaprav počnejo ti opevani ameriški obveščevalci, ki jih pod avtobus meče kar predsednik sam. Prvič, famozno, na srečanju z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Helsinkih 16. julija 2018, ko je glede ruskega vmešavanja v ameriške volitve javno podprl Putinove trditve in ne svojih obveščevalcev. Kdo ve, kako daleč so bili torej Iranci s to nesrečno jedrsko bombo? Je bil napad na Iran dejansko upravičen? Težava je v tem, da je predsednik sam vse prej kot zanesljiv vir informacij. Ni ga še bilo mojstra, ki bi bil v preigravanju dejstev in izmišljotin kos Donaldu Trumpu.
V nasprotju s kongresnimi demokrati, ki vojni z Iranom – recimo ji tako – nasprotujejo zaradi notranjepolitičnih razlogov, in ker so, kar zadeva zunanjo politiko, vsi po vrsti "old boys", torej ljudje starega kova, mojega rdečelasega prijatelja vsi ti odtenki ne zanimajo. Kemik, ki se je bolj kot s kemijo ukvarjal z informatiko in trgovino in ga je pot po ločitvi in izgubi službe iz Kentuckyja pripeljala k sorodnikom v okolico Washingtona, orožju in nasilju nasprotuje zaradi načelnih stališč. Tudi z rokoborbo se je ukvarjal bolj z načelnega, filozofskega, obrambnega stališča. V mojo dnevno sobo pa ga je pritegnilo dejstvo, da je v meni našel sogovornika o temah, s katerimi očitno ne more govoriti z nikomer več iz svojega ožjega kroga. V katerem sem zdaj bržkone tudi sam. Kajti tako, kot je verjetno Cam zamoril večino svojih sogovornikov, ki imajo več pojma o umetni inteligenci, ki je sicer njegova glavna tema, jaz pa hvaležen poslušalec, tako jaz v Ameriki še nisem odkril koga, ki bi ga bolj pritegnilo moje razpredanje o svetovni zgodovini in politiki. Tako lahko složno preživiva v družbi drug drugega ure in ure.
Amerika tako tudi – ali predvsem – zasebno kaže tujcu svojo veličino. V tem velikem narodu, ki se je z novo zunanjepolitično usmeritvijo Trumpove administracije v besedah odrekel vloge svetovnega policista, nato pa jo začel aktivno igrati, obstajajo namreč tudi ljudje z vestjo. In z nepristranskim pogledom, ki seže do bistva. Najbrž imam srečo, da jih je kar nekaj v ozkem krogu ljudi, ki jih v ZDA lahko imenujem za prijatelje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
