(ŠESTI DAN) Družbeni konglomerat pričakovanj

Prvi september je pred vrati. Šola pač vedno rutinirano pride na družinske urnike v začetku septembra. S tem pa tudi pričakovanja dobrih 356 tisoč otrok in mladostnikov, ki se bodo vrnili v igralnice in šolske klopi. Pa tudi pričakovanja učiteljev in na drugi strani staršev. Torej gre za en velik družbeni konglomerat pričakovanj, saj izobraževanje zagotovo zadeva več kot polovico prebivalcev naše države. Zdaj ko so glave še spočite, polne vtisov, je vrnitev v šolo za marsikoga vznemirljivo in prijetno doživetje, ko bo prišlo do testnih situacij in različnih trenj, ki se v skupinah ljudi tudi dogajajo, bo šola za koga postala tudi vir razočaranj, anksioznosti in stresa. Šola namreč ni nič drugačna od življenja samega.

Zagotovo lahko k temu, kako bodo otroci in mladostniki navdušeni nad učenjem in usvajanjem znanja, koliko bodo radovedni, kako bodo sprejemali pravila in obveznosti, kako se bodo prilagajali novostim, kako bodo reševali morebitne konfliktne situacije, veliko prispeva vsak posameznik. Z zgledom, z vzpostavljanjem pravih vrednot ne le v šoli, temveč tudi doma in v drugih okoljih, kjer čas preživljajo otroci in mladostniki, v družbi nasploh. In tu, se zdi, zadnje čase spet šepamo in popuščamo. Ja, v državi se, čeprav pravzaprav še niso tako blizu, bližajo volitve, spet bomo lahko poslušali nestrpne razprave, laži, medsebojna obračunavanja in gledali ustvarjanje izrednih razmer. Vse to se z vrhov prenese v naša vsakdanja življenja, v prestopanje mej na vseh področjih. Nekdaj nismo pisali o nasilju nad učitelji, danes se to v šolah že dogaja, nekateri starši si dovolijo izvajanje tako psihičnih kot fizičnih pritiskov. Začne pa se že s stališči do šole, ki jih izražamo pred ušesi, ki so v najbolj ranljivih obdobjih svojega življenja. Skratka, zgledi vlečejo, in tu imamo še veliko manevrskega prostora za izboljšave. Kot tudi pri ilustraciji tega, da je znanje še vrednota.

V preteklem šolskem letu smo večkrat dobili potrditev, da je pomembnejše vse kaj drugega, pa naj gre za idejo o točenju alkohola na prireditvah v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ali za to, kako so se na nekaterih vrtcih in šolah lotevali odstranjevanja ravnateljic in ravnateljev, ki jim niso po godu. Ker lahko. Ne glede na kompetence in strokovnost posameznika. Tako iz izobraževanja kdaj odhajajo tudi najboljši. Nekateri pod prisilo, drugi sami. Ob tem ko v šolskem polju tako ali tako primanjkuje kadra, so tovrstna sporočila slaba. Kam pa bomo prišli, če ne bomo imeli dobrih strokovnjakov v prosveti? Že tako ob nehumano hitrem napredku umetne inteligence vse bolj izgubljamo kritično misel, le še poustvarjamo, ponavljamo že slišano in videno iz nabora opcij, ki nam jih ponuja tehnologija. Pa smo še pri enem od številnih izzivov izobraževanja, ki ga bo prav tako treba čim prej nasloviti.

Če gre verjeti temu, kar so predstavniki ministrstva in zavoda za šolstvo nedavno napovedovali na srečanju z ravnatelji, bo v prihodnjih letih v vseh pogledih bolje. Več bo denarja za področje vzgoje in izobraževanja, več bo projektov in opolnomočenja učiteljev, ne bodo več toliko pomembne ocene, ampak znanje in pot do njega, večji bo poudarek na krepitvi ugleda šolskih strokovnjakov in podobno. Seveda, papir vse prenese, realnost pa je potem, kakršna je. Čeprav so po dolgem času šolniki pomirjeni, da imajo končno ministra, ki vsaj razume, kaj govorijo, ki zna zagovarjati svoje odločitve, ki razume področje svojega delovanja, četudi se morda s kakim njegovim konceptom ali idejo ne strinjajo. Tako je veliko lažje krmariti šolske ladje čez vse čeri modernega sveta, vseeno pa je za obračanje velikih ladij potrebnega nekoliko več časa.

Ne le politika, ampak prav vsak posameznik bi si moral prizadevati, da bo prihajajoče šolsko leto teklo čim bolj gladko, da ne bi pri nas spremljali kakih grozot, ki so se že zgodile tudi v naši okolici. Zato ne pozabimo, da vsak zgled šteje. Naj bo v novem šolskem letu morje mirno, razburkano le od zdrave otroške radoživosti in vriskov veselja.