Ste se kdaj vprašali, zakaj je v slovenski kulturni zavesti dedek Mraz (tisti mogočni, modri starec izpod Triglava) preživel vse družbene in politične sisteme? Ker predstavlja arhetip modrosti in naravne neodvisnosti. Obstanejo tisti, ki si sami zagotovijo obstoj, ki so neodvisni.
Tudi danes bi se morali učiti iz preteklosti, zlasti pri preskrbi z energijo. Ko nam sistemski operaterji napovedujejo "nujno" zvišanje omrežnin in dramatična nihanja cen, se zdi, da smo na pragu novega fevdalizma. Postajamo "elektro-odvisniki", ujeti v omrežje, ki nam namesto svobode prinaša nove dajatve.
Skrbniki sistema nas strašijo z nočnimi cenami, napovedi včasih zvenijo kot sodobne urbane legende. Predlagajo dvig omrežnine, češ da bodo morali drugače oklestiti načrt vlaganj, ki jih narekuje zeleni prehod. Napoved je grozljiva: podnevi bo elektrika poceni zaradi sonca, ponoči pa občutno dražja, ker jo bodo proizvajale plinske elektrarne.
Novi sistem petih časovnih blokov ni le tehnična prilagoditev, da bi bila električna energija v kar največji meri optimalno in pravično uporabljena za vse odjemalce. Je moralni bič. Prisili nas, da postanemo sužnji ure. Gospodinja, ki bo po službi želela skuhati kosilo za družino v 'nepravem' bloku, bo kaznovana. Upokojenec, ki bo pozimi ogrel sobo, ko ga zebe, bo postal 'sistemski grešnik'. To je energetska vedenjska usmeritev: z visokimi cenami nas dresirajo, kdaj smemo trošiti elektriko. Hranilnik energije na steni pa ta bič zlomi. Ko imajo potrošniki svojo shrambo, sami določajo pravila, ne pa algoritem distribucijskega operaterja.
Energetski vrh nam sporoča: omrežje poka pod težo toplotnih črpalk in električnih avtomobilov. Njihova rešitev? Višje položnice za "drage državljane". A za to grožnjo se skriva strah. Strah pred tem, da bi ljudje z energetsko demokracijo postali zares neodvisni.
Bo nočna elektrika izjemno draga?
Zakaj bi bila ponoči elektrika sploh draga? Pomislite malo! Mar nimamo jedrske elektrarne v Krškem, ki naj bi proizvajala poceni energijo do leta 2043? V kurilni sezoni proizvajajo elektriko tudi termoelektrarne-toplarne v soproizvodnji, tu so še hidroelektrarne in drugi obnovljivi viri. Pogosto nas strašijo z 'zimsko vrzeljo', ko sonca ni. A poglejmo dejstva: pozimi, ko najbolj potrebujemo toploto, naše termoelektrarne-toplarne delujejo s polno paro. Takrat v soproizvodnji poleg toplote nastaja ogromno električne energije. Če k temu prištejemo še stabilni pas jedrske energije in slovenske reke, ki pozimi niso suhe, postane jasno: fizikalnega razloga za ekstremno drago nočno elektriko pozimi ni. Obstaja le tržni razlog – špekulativni model, ki nam lastno, poceni proizvedeno energijo prodaja nazaj po cenah uvoženega plina.
Zakaj nam hočejo dobavitelji to elektriko zaračunavati ekstremno drago? Ker evropski tržni model omogoča, da se cena oblikuje po najdražjem potrebnem proizvodnem viru. Kritiki opozarjajo, da nekateri veliki energetski igralci izkoriščajo zeleni prehod tudi za povečevanje svojih marž in prenos stroškov na potrošnike.
Cena elektrike je na evropskih borzah vezana na najdražjo proizvodnjo (mejno ceno), ker mora trg v vsakem trenutku zagotoviti ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem v realnem času. Proizvajalci cenejše energije (sončne, vetrne, hidro in stare jedrske elektrarne) takrat dejansko ustvarjajo visoke dobičke, to pravilo pa je del evropske zakonodaje. Ukinitev tega borznega sistema je zaradi zapletenosti in tehničnih zahtev elektroenergetskega omrežja malo verjetna, saj velja za najučinkovitejšo pri zagotavljanju stabilne oskrbe. Vendar pa ista zakonodaja omogoča državljanom nekaj revolucionarnega: da se samooskrbujejo znotraj energetskih skupnosti in si delijo energijo, s čimer zmanjšajo izpostavljenost nihanjem na veleprodajnih trgih.
Zeleni prehod je lahko cenejši
Podražitve v energetiki in gospodarstvu so pogosto posledica izkoriščanja monopolnih položajev in iskanja t. i. "ekonomske rente" velikih korporacij. Ker zeleni prehod vključuje obsežne javne subvencije in strukturne spremembe, ustvarja prostor za rentno ravnanje, pri čemer podjetja višajo cene nad dejanskimi tehnološkimi stroški. Pravilno zastavljen zeleni prehod je cenovno dostopnejši iz več razlogov:
Nižji operativni stroški: Dolgoročni stroški vzdrževanja in obratovanja obnovljivih virov so bistveno nižji kot pri fosilnih gorivih, saj so viri, kot sta sonce in veter, brezplačni.
Učinkovitejša raba virov: Prehod v krožno gospodarstvo zmanjšuje odvisnost od nestanovitnih cen surovin in energentov na globalnih trgih.
Ekonomija obsega: Z masovno proizvodnjo in tehnološkim napredkom se začetni stroški ključnih zelenih tehnologij (npr. sončne celice, baterije) hitro zmanjšujejo.
Obremenjevanje okolja: jedrska energija ustvarja nevarne radioaktivne odpadke, ki jih bodo morali zanamci na svoje stroške varno odložiti.
Energetski lobiji se bojijo, energetski reveži se borijo
Resnica je boleča: slovenski potrošniki imamo od slovenske polovice amortizirane nuklearke trenutno zelo malo. Čeprav NEK proizvaja elektriko po razmeroma nizkih stroških, slovenski odjemalci te prednosti ne občutijo neposredno, saj se elektrika na trgu oblikuje po evropskih cenah. Mi, "dragi državljani", smo ostali le s stroški vzdrževanja, tveganji in vprašanjem radioaktivnih odpadkov, ki bo bremenilo prihodnje generacije. Od nizkih proizvodnih stroškov amortizirane nuklearke imajo danes več koristi trgovci z elektriko kot gospodinjstva. Na evropskem trgu se lahko zgodi, da elektrika iz nizkocenovnih virov ustvarja visoke dobičke, medtem ko končni odjemalci plačujejo cene, določene po najdražjem potrebnem proizvodnem viru. Kritiki opozarjajo, da lahko zeleni prehod zaradi koncentracije tržne moči nekaterim podjetjem omogoči ustvarjanje dodatnih rent.
Najcenejša energetska infrastruktura je tista, ki je ni treba zgraditi. Zmanjševanje izgub, pametno upravljanje porabe in razpršeni domači hranilniki lahko bistveno zmanjšajo potrebo po velikem delu novih omrežnih investicij.
Energetska demokracija in recept proti energetski revščini
Sončne elektrarne so temelj energetske demokracije. Tipično gospodinjstvo lahko z ustrezno dimenzionirano sončno elektrarno doseže približno 25–40 % neposredne samooskrbe, z dodanim hranilnikom pa pogosto do 70 %. Zakaj bi torej potrebovali milijardne naložbe v žice, če bi lahko elektroenergetski sistem stabilizirali "od spodaj"? Odgovor je preprost: če bi se ljudje odklopili od njihovega "stikala", monopolisti izgubijo moč.
Vaška gmajna (zgodovinsko poznana tudi kot srenjska zemlja) je na slovenskem podeželju stoletja delovala kot ključen element za preživetje in samooskrbo lokalnih kmetij. Podobno naj deluje energetska gmajna. Takšen sistem preoblikuje tradicionalno pasivno omrežje v "internet energije", kjer se proizvodnja, shranjevanje in poraba elektrike povežejo v pametno, elektroenergetsko omrežje, ki deluje avtomatizirano in v realnem času. To je večsmerni dinamični sistem, kjer so sodelujoči hkrati proizvajalci in porabniki.
Namesto da država energetskim revežem meče kosti v obliki energetskih bonov in s tem ohranja energetsko revščino (saj gre ta denar takoj nazaj k istim energetskim trgovcem), predlagamo radikalen preobrat: Socialne energetske zadruge.
Javne strehe ljudem: Strehe šol, vrtcev in občinskih stavb naj bodo namenjene sončnim elektrarnam tistih, ki si lastnih ne morejo privoščiti – za energetske reveže. Hranilniki naj bodo šah-mat špekulantom: Vsako energijsko revno gospodinjstvo naj dobi primerno zmogljivo hišno baterijo. Takšen hranilnik se polni počasi, skoraj neopazno, podnevi (ko sije sonce ali je poceni elektrika) in ponoči, ko so v omrežju viški. Morda se polni po 20 ur na dan z minimalno močjo (npr. 1 kW), kar skoraj ne obremenjuje omrežja. Ko energetski trgovci dvignejo cene, reveži preprosto preklopijo na lastno hrambo. Še več – ko so cene v konicah najvišje, jo lahko uporabijo za zmanjšanje lastne porabe ali v prihodnje sodelujejo na trgih prožnosti in storitev omrežju. In baterije so že danes relativno poceni. Analitiki pričakujejo nadaljnje znižanje cen natrijevih baterij, pri čemer se pogosto omenja raven pod 100 €/kWh. To ni utopija, to je utemeljena napoved. Kar je najlepše: te stabilne baterije trajajo desetletja in jih bomo lahko zapisali v oporoko.
Moč razpršene hrambe
Gospodinjstva z ustrezno dimenzioniranimi hranilniki lahko bistveno zmanjšajo svojo konično moč iz omrežja. Ko energijo zagotavljajo lokalne sončnice ali hišne baterije, ranljiva gospodinjstva v času največjih konic ne trošijo skoraj ničesar iz skupnega omrežja. Sistem je razbremenjen, špekulativni model visokih cen izgubi svojo moč. To je energetsko staroverstvo v praksi.
Distribuirani hranilniki seveda ne morejo v celoti nadomestiti elektroenergetskega sistema, lahko pa drastično zmanjšajo konične obremenitve, povečajo lokalno samooskrbo in odložijo del dragih omrežnih investicij.
Energetski lobi se ne boji preobremenjenih kablov. Boji se praznih žic. Boji se scenarija, v katerem bi energetski revež s svojo sončnico postal neodvisen igralec, ki mu ni mogoče vladati s strahom. Z energetsko demokratizacijo se lahko del omrežnih in proizvodnih investicij zmanjša, odloži ali optimizira. Tisoči sinhrono upravljanih gospodinjskih baterij lahko delujejo kot virtualna elektrarna, ki omrežje stabilizira od spodaj navzgor.
Zakaj bi torej potrebovali milijardne naložbe v žice, če bi lahko elektroenergetski sistem stabilizirali "od spodaj"?
Takšna virtualna elektrarna ne potrebuje desetletij za umeščanje v prostor, ne potrebuje tisočev ton betona in ne uničuje narave. Potrebuje le pogum države, da stikalo vrne ljudem.
Kaj vam energetski trgovci zamolčijo?
V zadnjem času poslušamo kritike, da so baterije potratne, ker se pri polnjenju in praznjenju izgubi približno 8 do 12 odstotkov energije. A poglejmo fizikalno bilanco celotnega sistema! Res je, hranilnik ima svoje izgube. A veste, koliko energije se izgubi na poti od osrednje elektrarne (npr. NEK ali TEŠ) skozi transformatorje in kilometre žic, preden pride do vaše pečice? Izgube v slovenskem omrežju znašajo od 5 do 7 odstotkov. Če energijo proizvedete na svoji strehi in jo shranite v svojo baterijo, izgub v prenosnem omrežju praktično ni. Nekaj lokalnih izgub je zanemarljivih v primerjavi s stabilnostjo, ki jo dobi celotna država. Baterije sicer ne proizvajajo elektrike, so le "shrambe", a omogočajo, da lahko velik delež gospodinjstev od pomladi do jeseni večino potreb po elektriki pokriva iz sončne energije, medtem ko reke, veter in geotermalni viri poskrbijo za stabilno pasovno proizvodnjo. Za "zimsko vrzel" bomo še vedno potrebovali sistemske vire in sezonsko hrambo poletnih viškov elektrike.
Projekt 500.000 domačih hranilnikov
Pri vprašanju, kako do leta 2040 opremiti pol milijona gospodinjstev s sistemi za shranjevanje (kar bi ob padajočih cenah in skupinskih nakupih stalo približno milijardo evrov), ima država tri možnosti. Vsaka od njih zmanjšuje monopol velikih igralcev:
Model "Socialna pravičnost" (Subvencije le za reveže): Država revnim baterije podari, bogati naj si jih kupijo sami. Energetsko revščino bi izkoreninili čez noč, njihovi stroški za elektriko bi se bistveno znižali. Takšen razvoj bi zmanjšal odvisnost gospodinjstev od velikih energetskih podjetij, saj bi izgubili odjemalce, ki jih najlažje izsiljujejo.
Model "Energetska demokracija" (Subvencije za vse): Slovenija bi lahko postala zgled med evropskimi državami na področju razpršene hrambe energije. To bi bila težava za elektro špekulante, ob množični razpršeni hrambi bi se vpliv kratkoročnih cenovnih nihanj na gospodinjstva bistveno zmanjšal.
Energetski lobi se ne boji preobremenjenih kablov. Boji se praznih žic. Boji se scenarija, v katerem bi energetski revež s svojo sončnico postal neodvisen igralec, ki mu ni mogoče vladati s strahom
Tržni model (Brez subvencij): Ob novem sistemu omrežnin in visokih nočnih cenah se hranilnik odplača sam v nekaj letih. A država bi morala v tem primeru vsaj nehati ovirati zadruge. Če se 100 sosedov poveže in kupi skupen baterijski sistem, jim država ne bi smela zaračunavati omrežnine za vsak elektron, ki si ga izmenjajo čez cesto.
Zakaj o teh predlogih ne slišite na televiziji? Ker baterija na vašem zidu pomeni, da niste več odvisni od stikala elektrodistributerja.
Vse se da
Ni treba čakati na Bruselj. Direktiva EU 2022/542 državam članicam omogoča uvedbo ničelne stopnje DDV za sončne elektrarne in hranilnike. Nemčija, Avstrija, Irska, Nizozemska, Hrvaška in nekatere druge države so to možnost že izkoristile, Slovenija pa za zdaj uporablja znižano 9,5-odstotno stopnjo DDV.
Dvignimo pogled: 2000 evrov na gospodinjstvo, milijarda za Slovenijo v desetih letih. V energetiki, kjer se projekti merijo v desetinah milijard, je to popolnoma sprejemljivo. Pa ne za nove daljnovode in beton – za svobodo.
Razpršeni viri energije in energetska demokracija lahko učinkovitejše prispevajo k zelenemu prehodu kot velike elektrarne in močnejše elektroomrežje. Upoštevajoč trend cen pa tudi mnogo ceneje in hitreje.
Narejeno v Sloveniji
Te hranilnike lahko proizvedemo doma. Razvoj, znanje in obstoječo proizvodnjo imamo. Če bi Slovenija sprejela vizijo razpršene hrambe, bi država spodbudila razvoj pilotne serije, obstoječa podjetja bi povečala število zaposlenih, domači kemijski in elektro inštituti pa bi prispevali razvoj za tovarno baterij. S tem bi nadgradili domačo proizvodnjo sončnih panelov, ki jih že zdaj proizvedemo več, kot jih slovenski trg potrebuje. To bi bila fantastična zgodba: slovensko sonce, ujeto v slovensko baterijo, ki jo krmili slovenska pamet. To je definicija suverenosti.
Sodobna "energetska gmajna" ne izključuje velikih sistemov. Razpršeni viri in hranilniki ne bodo v celoti nadomestili centralnih elektrarn, jih bodo pa razbremenili in omogočili, da bo omrežje manj preobremenjeno, s čimer se drastično zmanjšata nepotreben uvoz in izvoz. Podobno navaja tudi NEPN (Nacionalni energetski in podnebni načrt), ki predvideva dve različni razvojni poti slovenske energetike, jedrsko ali obnovljivo. O izbiri med njima se bomo odločili na referendumu. Po umiku referenduma leta 2024 je vlada napovedala nov referendum do leta 2028, enak časovni okvir pa vsebuje tudi NEPN.
Verjetno bo obnovljiva pot hitrejša, cenejša in varnejša. Odločitev pa bo vaša.
Smo pred odločitvijo
Energetski prehod distributerjev ni presenetil čez noč, bil je napovedan. Presenetilo jih je predvsem to, da se je zgodil zares. Zdaj pa vsi občutimo težave, ker omrežje ni bilo pravočasno prilagojeno dvosmernim tokovom energije in razpršeni proizvodnji.
Ali bomo še naprej gradili izključno centralizirano, kapitalsko intenzivno energetiko od zgoraj navzdol, ali pa bomo prevzeli sonaraven koncept razpršene proizvodnje, ki je lokalna, fleksibilna in vključuje aktivne državljane? V mnogih državah že vključujejo virtualne elektrarne, bodimo tudi mi med njimi.
Prava moč ni v tistem, ki upravlja stikalo, ampak v tistem, ki stikala sploh ne potrebuje.
* Matjaž Valenčič, neodvisni energetski strokovnjak, www.zaensvet.si
