Andreja Kutin
"Jah, pol ure bo tiskovka. Ne bom kradel časa s podatki," obljubi producent Andrej Težak Tešky. Oh, hvala, ker četudi je stara debelozidna stavba Narodnega doma dober izolator, junijskemu vročinskemu udaru ni bila kos, v dvorani Generala Maistra se soparimo vsi skupaj, novinarji, fotoreporterji, kamermani, slavni britanski glasbeni par, da o psu sploh ne govorimo. A kljub temu, da sta z Otoka, Britancev vročina ne moti. "Sem v menopavzi, navajena sem na vročinske valove," nekje vmes predoči Skye. Sploh pa je zdaj vroče tudi v Londonu, ugotovi Morcheeba - Ross Godfrey in Skye Edwards.
Res je čudovita dežela Slovenija, ljudje so tako, melow, otožni, je na odru opažal Ross. Torej? Kot nalašč za njuno glasbo. Zvečer na glavnem odru Festivala Lent se izkaže za resnično vse iz pogovora v Narodnem domu prej. Skye ima glas, kot bi ga nekdo natiral z mehčalcem, publika pa nekje v drugi tretjini praktično vsrkava njen vokal kot ibuprofen ali aspirin po res hudi noči. Čeprav je glavni oder praviloma bolj glasen in pompozen, je Morcheebi s svojim nizkim tempom in izjemno globino uspelo začarati trg do nekake kolektivne terapije. Do tiste stopnje, ko poslušaš in ne klepetaš s komer koli.
Danes je vse 24/7, nonstop
A nazaj na pogovor. Novi, že enajsti studijski album Escape from Chaos ponuja mehke in nežne melodije, ki so že od 90. let prepoznavni znak skupine. Je album pobeg od sociopolitičnega stanja, ki ga živimo ta hip, lahko sploh glasba ponudi uteho od vseh teh šumov, kričanja? Ross: "Ne, niti ne gre za vse to, kar se nam zdaj dogaja družbeno in politično, je bolj osebno. Dandanes je vse tako ... nonstop, 24/7 informacijski overload, ni izklopa. Ja, svet je nor, vedno je bil zmešan, ampak zdaj ga za povrh še ves čas slišimo! In glasba je lahko lep, katarzični oddih od neprestanega bombardiranja s tem sranjem."
Morcheeba je band 90. let, bili so pionirji trip hopa, žanra, ki je med prvimi v bolj popularne vode pripeljal elektronsko glasbo. Če so bili rejvi čisto preveč za takrat pretežno kitarsko, rockovsko ozračje in hip hop pretežek in peumazan, je bil nežni trip hop ravno prava mešanica za poslušljivost - in uspelo je, čeprav so v tistem času razgrajali legendarni Oasis.
Takrat so se sami poimenovali, da so "anti-Oasis", čeprav (ali pa prav zato ker) so nastopali istočasno, na istih dogodkih. Skye: "Mislim, da jaz ne bi rekla tega, Liama sem nekajkrat srečala in res je gentleman, nanj imam zelo lepe spomine. Recimo, ko smo imeli šov na Portugalskem. Z nami je bila novinarka, z mano je delala članek za Cosmopolitan, ampak mi smo odigrali svoj nastop in potem pri odru gledali Oasis. Vsi so z njimi peli njihove pesmi, bilo je fantastično, ampak nikoli niso končali nastopa, ker je nekdo vrgel kamen - in zadel je bobnarja. Liam je rekel, tole ni ok, odhajamo, a novinarka je poslala v Veliko Britanijo članek z naslovom Liam Gallagher odvihral z odra. Popolnoma je lagala in nalašč napačno interpretirala, kaj se je zgodilo. To je bilo res slabo. Sicer jaz ne bi plačala in šla gledat ter poslušat Oasis, ampak njihova glasba je dobra in so odlični pisci pesmi."
Z najino glasbo se lahko staraš
Morcheeba ima enega najbolj prepoznavnih zvokov v sodobni glasbi, ohranjanje kontinuitete kljub dolgoživosti zanje ni nek napor niti ne gre za zavesten trud, pravi Ross: "Staramo se in delamo glasbo, kot jo čutimo, reflektiramo, kar smo. Mislim, da se glasba v zadnjih 25 letih ni kaj preveč razvila. Danes lahko izdaš ploščo, ki bi lahko bila izpred 25 let, nihče ne bi vedel. Če pa pogledamo obdobje 25 let pred letom 2000, se je glasba izjemno spreminjala. Od 70. let s punk-rockom, nato hip hopom, po letu 2000 pa skoraj ni več evolucije v glasbi. In to je za nas sreča, saj lahko delamo enako glasbo, pa nihče sploh ne opazi. Ne čutimo, da bi nas povozila neka evolucija glasbe."
Je pa glasba postala zelo nišna, ljudje natančno vedo, kaj imajo radi in do tega dostopajo. Imajo svoje plejliste in jih poslušajo. Zato ..."Ko izdaš novo glasbo, ni več v neposredni tekmi z drugimi, danes je scena bistveno bolj fragmentirana in glasba je oglaševana veliko bolj neposredno ljudem, za katere je verjetno, da jim bo všeč. Zgodi se lahko, da se jaz sploh ne zavedam nekega izvajalca, sploh ne vem, da obstaja, on pa napolni stadion Wembley v Londonu in ga razproda. Pa za človeka še sploh nisem slišal! V starih časih bi bilo to popolnoma nemogoče, ker bi zagotovo videl te ljudi prej na televiziji. Ali pa bi sedel z babico in gledal Top of Pops in videl, kdo je na prvih desetih mestih. Zdaj pa - če nisi del demografske skupine, ki ji je ta izvajalec oglaševan, nimaš pojma o njih. Čudni časi so, ampak mi smo veseli, da lahko delamo glasbo in pri tem ne izgledamo preveč staromodno. (smeh) Ampak ko smo bili mladi, smo poslušali veliko starejših izvajalcev, Skye je poslušala Patsy Kline, jaz recimo Neila Younga, oba sva imela rada Nick Drakea in Deana Martina. Poleg tega - z najino glasbo se lahko staraš ter ne izgledaš neumno. Težko se je postarati in biti Beastie Boys, biti Morcheeba pa je enostavno."
Tudi, da pride Ivanka Trump
Ne le konzumiranje, spreminja se tudi način dostave glasbe, kako se je glasba prilagodila hitremu tempu, krajši sposobnosti pozornosti? "Zagotovo se je, zdaj smo brez introv, takoj gremo na refren, ko delamo svoje albume, na to sicer res ne mislimo, ampak včasih dobimo kako naročilo, recimo neka založba reče, da potrebujejo skladbo za neko serijo. In tam nočejo intra, ampak refren takoj v 30 sekundah. To se nam zdi smešno, mi smo vendar nekoč delali pesmi, ki so bile dolge devet minut. Res se ne oziramo na to, kajti tudi način, kako pišemo pesmi, se v zadnjih 30 letih ni spremenil. Igramo akustično kitaro, dodamo ritme in ostalo ... Ampak zelo pa se je spremenila tehnologija, s katero vse to počnemo. V starih časih smo imeli mašine s snemalnimi trakovi, in če smo želeli kaj urediti, smo vzeli rezilo in rezali trakove - pa jih spet lepili. Danes samo stisneš gumb na računalniku, pa se vse zgodi takoj. Tehnologija se je že spremenila, ampak glasba, ki prihaja iz srca, se ni," pravi Ross.
Dvojec je znan po tem, da glasbo ustvarjata vsak v svojem domu. Moški del: "Čez dan sesam hišo in kuham za otroke, zvečer, ko se vse umiri, pa je čas za glasbo. Glasba ni nekaj, kar bi delal od devetih do petih. Zvečer skadim splif (džoint) in gremo."
Skye: "Meni je nerodno, da bi temu sploh rekla studio, v bistvu je računalnik v dnevni sobi, vokale pa snemam v svoji šivalnici."
Ross: "Potem se dobimo pri Skye in igramo v njeni dnevni sobi. To je vedno super. Vsekakor je mnogo bolje delati tako kot pa v dragem studiu, kjer te za stekleno steno nestrpno čaka pet ljudi."
Navdihuje ju življenje, vse, kar se dogaja okoli njiju, pravita glasbenika, znana po številnih sodelovanjih, recimo s Slick Rickom. "V glavnem ljubezen in sovraštvo, dve temi, ki se vseskozi ponavljata. Ti dve sta res na repeat, lahko pa uporabiš različne besede, da z njimi opišeš čustva in občutke," je zelo iskrena Skye.
Ross: "In seveda čudesa narave, globoko modro morje, gore, vedno naju navdihne lepota narave. Prejšnji teden smo bili v Črni gori, v čolnu so nas peljali ob popolnoma nedotaknjeni obali, plavali smo v jamo, vse to sva vpila in za naju je bilo to res navdihujoče. Takšna scenografija je popolna ... Tudi za to, da pride Ivanka Trump in jo uniči."
Glasba kot terapija
Glasba je terapija in oba člana pravita, da sta tako terapevta kot zdravljenca. "Velikokrat srečujem ljudi, ki mi to pravijo. Recimo študentka, ki se je ravno šolala za kirurginjo, starši so ji res težili, pritiskali nanjo - in glasba ji je pomagala skozi to obdobje. Potem fant, ki je rekel, da mu je naša glasba rešila življenje v nekem obdobju, ko je imel samomorilska nagnjenja. Poslušanje naše glasbe, besedil mu je nekako pomagalo preživeti dan po dan. Zame pa - pišem veliko pesmi. Ponoči ne spim prav dobro, zato takrat zapisujem misli - in pogosto se spremenijo v besedila. Prava pesem ti lahko pomaga dihati, zagotovo. Prava pesem te lahko tudi napolni z energijo, lahko te pripravi do plesa, spet druga do opazovanja in uživanja narave. Vse to je glasba in jaz bi bila izgubljena brez nje, kar mislim, da velja za mnoge od nas. Ko te vprašajo, ali bi raje izgubil sluh ali vid, jaz bi zagotovo rekla vid, tako, da lahko še vedno slišim glasbo. In mi lahko to počnemo še za službo! Kako kul je to, ha?" se sprašuje Sky.
"Glasba je katarzična, če si res na tleh in ne moreš natančno artikulirati, zakaj, lahko glasba razveže ta vozel. Ko sem bil majhen fant, sem bil vedno nekoliko osamljen in žalosten, starši so se ločili in vse to. Sedel sem doma in igral kitaro, to mi je pomagalo postati, kar sem, in to veščino lahko zdaj uporabljam, da pomagam drugim kot nekak terapevt. Glasba komunicira z ljudmi na globljem nivoju kot karkoli drugega. Mene je Bob Dylan naučil več o svetu kot kateri koli od mojih učiteljev - in verjetno je tudi precej bolj spremenil svet kot kateri od politikov v 60. letih," pravi Ross Godfrey.
Glasba je močnejša, kot se zavedamo.
