Še en praznični december, že vrsto let mesec nakupovalne norosti, je končno mimo. Končno tudi zato, ker je bil že čas, da sta vendarle spet prišla zima in sneg ter potrošniške oči vsaj za kratek čas obrnila od prodajnih polic. Kot je že vedno bolj običajno, se je to zgodilo šele potem, ko sta minila božič in novo leto. A četudi bo zunaj belo le kakšen dan, morda kaj dlje, sta me belina in čarobni mir, ki jo spremlja, nadvse razveselila. Letos sem pomislila tudi na to, da nekaterim pravzaprav sploh ni več mar, ali še imamo štiri letne čase ali ne. Četudi je najbrž še kdo tako kot jaz v pretoplih zimskih dneh zagledal na zunanji strani okenske šipe lepo rejenega komarja, v sobo pa je pribrenčal smrdljivi "šuštar", hrošč seveda. A to le malokoga zares skrbi. Da se le kupuje in nato brezbrižno svinja z odpadki vseh vrst.
Ne morem in ne morem nehati razmišljati o tistih smeteh, ki so jih za seboj pustili na mariborskih mestnih trgih rajajoči ob čakanju na novo leto. Samo na Štukljevem trgu so jih delavci Snage zjutraj po veseljačenju pospravili skoraj tri tone in pol! Pa kje, za vraga, jih je na tistem koščku mesta, kjer se je gnetlo več tisoč ljudi, lahko obležal takšen kup?! Groza! In potem zmerjamo s pujsi vse druge, samo sebe ne. Odpadki, odpadki … Povsod in vedno več. Na grobovih na tone plastike zaradi sveč, morja polna nesnage, reke prav tako … Morda me je zdaj res malo preveč zaneslo v širino, a naj bo, čeprav sem hotela povedati še nekaj drugega, kar mi že nekaj časa ob vseh takih dogodkih in brezbrižnosti do narave in vsega okolja okoli nas prebudi spomine na nek drugačen čas. Živela sem ga, ponosna sem nanj in ne dovolim si vzeti spominov nanj. Pravzaprav si želim, da bi še danes lahko videla srečne otroke. Ne pa tistih mulcev, ki so objestno brcali odtrgan koš in bili slepi za vsenaokoli razmetane smeti iz njega. Le kakšnih deset let so bili stari fantje, ki so se izživljali v skate parku ob Pekrskem potoku. Če samo pomislim, da je moja dobra prijateljica in nekdanja predsednica mariborske Zveze prijateljev mladine za ureditev tistega skejterskega igrišča podarila celotno denarno nagrado, ki jo je dobila za svoje prostovoljno delo v korist mladih … Nikoli si ne bom odpustila, da si nisem mogla vzeti dovolj časa in stopiti do fantov ter se z njimi pogovoriti o njihovem neprimernem vedenju. Kdo ve, morda bi prvič slišali kaj več o tem, kako naj bi se vedel odgovoren človek. In kaj ima to opraviti z mojimi spomini na otroštvo?
Nismo bili zasuti s trapastimi darili vseh vrst. Okraske za smrečico smo delali sami. Na njej so bili orehi in majhna jabolka pa kakšen bonbon. Pod smrečico skromna, a tako bogata darila! Narejena z ljubeznijo. Da bi pa kar tako razbijali nekaj, kar je bilo last vseh nas?! In še za praznike povrhu! Še na pamet nam ni padlo. Nekoč so bili v hišah hišni sveti, ne taki, samo na papirju in za prepire. V naši stari hiši sredi Maribora smo imeli tudi pionirski hišni svet. Sami smo si ga organizirali in z denarjem, ki smo ga zaslužili, ko smo namesto obolele hišnice čistili stopnišče, smo si kupili mrežo za odbojko, odrasli so nam pa pomagali narediti igrišče. To je le drobtinica, še veliko imam povedati in našla bom tiste fante ter jim povedala, kako drugače, a lepo je bilo nekoč. Verjamem, da me bodo poslušali in hoteli vedeti, zakaj je bilo tako.
