Na stara leta, ko si naphan z vtisi in doživetji ter seveda s spomini, morda pomisliš, kaj boš videl, katere slike vse, čisto nazadnje, kar se menda zgodi, preden ti duša odide skozi nekakšen lijak čudovitih barv v neskončno prostranost. Mislim, da utegnem takrat videti tudi sliko z Rayem Charlesom, kako sediva v garderobi dvorane Tabor in kako se on glasno nasmeji neki moji pripombi in me veselo poči po kolenu, češ, to si jo pa dobro pihnil. Tako blaženo sem se namreč redko počutil. Ray Charles je v množici sijajnih glasbenikov, ki sem jih zmeraj oboževal, zame bil in ostaja prvi. To mi je omogočil, dal Festival Lent. To in še mnogo krasnih, nepozabnih kulturnih in zabavnih doživljajev. Ko sem že pri blaženosti v najbolj doslednem pomenu te besede: tako sem se počutil na predstavi Compagnie Jo Bithume z naslovom Hello, mister Jo! na mariborskem Glavnem trgu, ki je bila nekakšna sijajna mešanica gledališke igre in cirkusa z veliko akrobatike, povedala pa je preprosto zgodbo, ki je nabito poln trg gledalcev spravila v jok. Takrat sem mislil, da me bo enostavno razneslo od silnega vtisa in navdušenja. Ja, in že spet tudi od blaženosti.
Dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabil, pa je bilo spodaj, ob in na Dravi, preveč, da bi jih naštel in popisal na tej strani. Naj naredim izjemo s spominom na pokojnega Ivana Korbuna - Habana, nekoč ljubljenčka in ikone naše rock generacije, ki se je tam, na nekdanji lokaciji Večerovega odra, soočil s svojim idolom Ericom Burdonom (The Animals), katerega pesmi je Haban odlično interpretiral. Kakšno silno navdušenje in hkrati muka sta bila, ker se Haban zaradi posledic možganske kapi ni mogel vsaj na kratko pogovoriti z njim. Nepopisno!
Kdo bi si tudi v najbolj norih sanjah sredi šestdesetih let in kasneje, ko so v Hali C nažigali solo kitare denimo Hari, Fistra, Baša in kasneje Raki, lahko mislil, da bo tu, čisto blizu, igral B. B. King!? Čeprav je Festival Lent "uradno" nastal iz izjemnega folklornega delovanja, se mi zdi, da mu je v veliki meri botrova rokerska tradicija, saj je Maribor zaradi nadvse žive zadevne scene nekaj časa veljal za "Jugoslovanski Liverpool". In takrat se je začel razvijati okus za popularno glasbo, ki lahko vodi v zahtevnejše, višje oblike, denimo v jazz; če pogledamo festivalski spisek najboljših jazzistov na svetu, je tudi ta osupljiv. Mislim, da se je naša rock generacija prva pripojila k Evropi, saj smo bili docela na tekočem z glasbenim dogajanjem na svetu. Tako nas je tudi že leta 1967 šlo kar nekaj na koncert The Rolling Stones na Dunaj. Prepričan sem celo, da se je skozi rock glasbo začel odvijati politični proces odmiranja v precejšnji meri totalitarne komunistične države v milejše oblike, ki so vodile v padec komunizma. Ali, kot temu najraje rečem, mi smo zamenjali Lenina za Lennona.
No, če se bo to dejansko res zgodilo, je zame izjemna zgodba o Festivalu Lent zaključena
