(PODNEBNE PRIČE) Matej Vranič: Tam, kjer je profit na prvem mestu, narava potegne kratko

Med ljudmi, ki jih poznam, Matej Vranič, fotograf in snemalec divje narave, zagotovo daleč največ časa prebije v naravi. Pa ne le takrat, ko sije sonce in je vse idilično, ampak živali opazuje tudi, ko naletava sneg, brije veter in zmrzuje. Na dan najinega pogovora je skorajda ves dan hodil po Golteh in opazoval, kje so ptice, kam bo nastavil kamere, kam šotor. "Saj tudi to ni, da ga kar postaviš. Pogosto je to na strmem hribu, zato moraš malo zemlje izkopati, da ga lahko postaviš na ravno," dopolni snemalec že četrtega dokumentarnega filma, ki bo govoril o živalih v Sloveniji, predvsem o pticah. Vsak njegov film posredno, na koncu pa še čisto neposredno gledalce opomni na šibko ravnovesje v naravi, ki ga lahko iztiri že ena nepremišljena človekova poteza.

Od mrtve doline do začasnega bogastva ptic

Ker je odraščal ob Šaleških jezerih, se spomni, kako je bilo, ko ob proizvodnji elektrike za naravo nikomur v dolini ni bilo mar. Dokler niso ljudje rekli, dovolj je. "Potem se je z desetletji življenje toliko normaliziralo, da je bilo vedno bolj ugodno za razne vrste ptic. Po 30 letih so velike ujede začele redno prihajati nazaj. Orli so si je zgradili gnezdo nekje v Šaleški dolini, lovit pa so hodili na Šaleška jezera, najraje na Družmirsko, predvsem njen gaberski, velunški del, ki je bil najmanj oblegan," opisuje. Bogastvo ptic okoli Šaleških jezer je bilo tema njegovega prvega celovečernega dokumentarnega filma Ptice jezer, njihova vrnitev. Navdušenje je bilo takrat popolno, mnogi niso vedeli, koliko ptic je v njihovi okolici. Bile so jasen dokaz, da so nekaj naredili prav. "Film je izšel 2018., leto kasneje je sledil 50-odstoten upad števila tistih ptic. Leto zatem sem opazil še dodaten 20-odstoten upad. Danes okoli jezera vidimo le še 30 odstotkov tistih ptic, ki so prikazane v filmu. Tu in tam jih je na prvi pogled videti kaj več, a to so vrste, ki se tam na svoji poti le ustavijo za kakšna dva ali tri dni. Ni več tolikšne pestrosti. In če sem prej naštel po 50 osebkov določenih vrst ptic, jih je sedaj najdem morda sedem ali deset. Če bi nekdo sedaj pogledal moj film, nato pa bi šel to preverjat, bi mislil, kaj sem pa vendar nakladal."

Kaj se je zgodilo? Premogovnik Velenje je zaradi posedanja terena začel sanirati ravno predel, kjer so se živali najbolj zadrževale. Ker je bil teren nevaren, špranje so bile velike tudi do 50 metrov, tam človeška noga ni hodila, živali pa so imele potreben mir. Posek gozda je ostro zarezal v živalski biotop, razlaga sogovornik. "Mnoge ptice in druge živali so zaradi tega izgubile dom. A če človek na eni strani uniči, lahko tudi popravi, če želi, ampak tega interesa ni bilo. Takrat so splanirali teren in takšnega pustili, nihče ni tega zatravil. Takratnemu vodstvu premogovnika, ki je bilo navdušeno nad filmom, sem predlagal, da bi predel zatravili. Da če smo že enim vrstam zafurali življenjski prostor, bi dali vsaj drugim možnost. Morda bi prišle še bolj zanimive ptice. Pa se jim je to zdel prevelik strošek. No, zdaj, ko želi HSE na jezeru postaviti sončno elektrarno, so na lepe oči našli denar za vsako društvo v občini. Kakorkoli, to bi lahko bil habitat drugega tipa, suhi travnik, Taki se enkrat letno kosijo in so najboljši življenjski prostor za žuželke in travniške ptice. V Evropi je teh travnikov zelo malo. Problem je intenzivna košnja. Travniki, ki jih danes vidimo, se po štirikrat do petkrat na leto kosijo in gnojijo. Tam skoraj ni več življenja. Tu bi lahko vzpostavili zgledni habitat. Tako pa je ta predel še danes rjav in grd, pa z Velenjske plaže se ga direktno vidi. Še vedno se gleda le na korist, a bi vendar narava morala biti edina, prva in zadnja, misel in skrb v življenju. Mi smo od nje zelo odvisni, narava pa od nas ni. Ko bo človek šel z Zemlje, bo narava živela naprej."

Nekoč natančni rituali v naravi se rušijo

Matej Vranič živali fotografira in snema že vsaj deset let (v posebni, poslovilni izdaji slovenskega National Geographica je največ fotografij živali njegovih). Za preživetje je takrat dovolj zaslužil z drugimi fotografskimi storitvami, zato mu je ostalo precej časa za fotografiranje živali. "Od tega ni bilo nikoli nič denarja, to je stokrat podcenjeno, to moraš delati z dobro voljo. Tudi sedaj, ko snemam filme, to počnem z veliko entuziazma in napol zastonj. Enostavno moraš to delo imeti ful rad, drugače ne gre," opiše. Vse, kar opazi in z živalmi doživi (nima vedno v rokah kamere, včasih samo opazuje), želi predstaviti ljudem, da bi naravo in njene prebivalce bolj razumeli in cenili. "Zdaj, ko sem toliko z njimi, me prav to žene. Ne znam pa razložiti, zakaj sem se tega lotil. Po mojem se s tem rodiš. Tega se ne moreš ne naučiti ne navaditi. To si ali pa nisi."

V teh letih je v naravi prebil številne dneve in noči, včasih po tri ali štiri dni skupaj. Kakšne spremembe opaža? "Stvari v naravi se zelo hitro slabšajo. Iz leta v leto se opazi, ne recimo na pet let. Eksponentno gre na slabše. Vreme je zelo nestabilno, v naravi pa je vse bolj ali manj pogojeno z njim. Cikli, ki so bili prej stalnica, sedaj niso več. Rituali v naravi, ki so bili skoraj na datum natančni, se rušijo. Nič ni več ziher. Ali se začnejo stvari odvijati prej ali pa se vmes kar prekinejo. Vzemimo za primer zadnji sneg. Malokdo se zaveda, da o tem, ali bo sneg ali dež, odloča ena sama stopinja. Ta odloča tudi, ali bo sneg ostal na vejah ali ne. Pa ne govorim o razmerah v dolini, ampak na nadmorski višini 1300 ali 1500 metrov. Včasih je na tej višini bilo minus 10 stopinj Celzija normalno. Sedaj ni. Toplo je, ko bi še moralo biti mrzlo, kar sproži paritvene cikle. Vsem je znano, kako je, ko je aprila slana in gre vse sadno drevje po gobe. Pri živalih je lahko enako. Če se mladiči že izvalijo, pa spet pade sneg, več dni ne pridejo do hrane in poginejo. Primer divjih petelinov, denimo: pri njih bi se snubitveno obdobje moralo začeti konec aprila ali v začetku maja. Če pohitijo, se kepice izvalijo že sredi maja, morale pa bi se kvečjemu konec maja ali v začetku junija. Če so že izvaljeni in pade sneg, je dovolj, da tri dni nimajo kaj jesti, in umrejo. Ta primer večkrat izpostavim," doda.

Ne le mraz, tudi večdnevno deževje je lahko usodno

Drugi primer, ki ga tudi večkrat izpostavi, so sove. "Te pač najbolje poznam," pojasni avtor filma Bojevita kraljica noči, tretjega celovečernega dokumentarca o živalih v Sloveniji. "Sove lovijo po posluhu. Če zelo dolgo dežuje, ne morejo loviti, mladiči stradajo, leglo propade. To sem sam videl. Pri srnah je, so mi povedali lovci, podobno, le da se tam mladiči, če preveč intenzivno in dolgo dežuje, prehladijo in poginejo, če so v času deževja še zelo majhni. Ali pa žabe, denimo. Te so že zunaj, sredi februarja so letos prišle ven. Že odlagajo mrest, in če bo sledila zmrzal, bo velik del naraščaja uničen."

Vreme težave, čeprav ne tako usodne, povzroča tudi pri snemanju dokumentarcev. "Ko snemaš, je zelo težko predvideti dogodek, ki se bo v naravi zgodil, ker je vse pogojeno z vremenom. Imam velike težave, če v enem obdobju ne posnamem celotne zgodbe. Ker sicer moram za neke kadre čakati do naslednjega leta, pri čemer se lahko zgodi, da takrat razmere ne bodo enake. Na primer, posnameš del zgodbe, ko je aprila še malo snega, potem pričakuješ, da bo tudi drugo leto. Potem pa je veliko snega ali pa ga sploh ni in kadri ne gredo skupaj. Lahko se zgodi, da se določene vrste naslednje leto ne odločijo za gnezditev. To je pogojene s hrano. Če je žira obilo, imajo miši jeseni veliko hrane in spomladi je zaradi tega nekoliko večja populacija miši. Torej, če je prejšnja jesen bogata s plodovi, bo naslednje leto veliko glodalcev. Posledično bo tudi veliko plenilcev. Pred dvema letoma je bilo tako toplo, da je bukev že začela zeleneti, listi so poganjali tudi na visoki nadmorski višini, potem je en teden stisnil mraz. Vse bukve so odvrgle listje, plodov tisto leto skoraj ni bilo. To so takšne spremembe, za katere sem prepričan, da smo zanje krivi mi. Ne rečem, globalne spremembe so se vseskozi dogajale, a ne tako hitro kot sedaj. Prej je šlo počasi gor, zdaj gre kar naenkrat. Ni stalnosti. Ko sem začel fotografirati divjino, je bilo v začetku maja redkokdaj vse zeleno, danes je že sredi aprila vse zeleno."

Podnebne spremembe in kemizacija kmetijstva so krive, da je vsako leto manj ptičev in žab, nadaljuje Vranič. "Da ne govorim o žuželkah. Njihovo število je tako upadlo, da je skorajda čudno, da jih sploh še kje vidimo. Posledično je manj tudi njihovih plenilcev, ptičev. Za film z naslovom Moj svet ptic, ki ga sedaj snemam, se z zelo znanim Slovencem Ivanom Esenkom, ki ima v bližini svoje hiše številna krmišča za ptice, dogovarjam, naj sporoči, kdaj bo imel gužvo, da jo pridem posnet. Na jesen in zimo so bile pri njem običajno trume najrazličnejših ptičev. Že skoraj dve leti se meniva, pa gužve kar ni. Ptic je vse manj. To je zato, ker je vse manj žuželk, njihovo število upada zaradi uporabe pesticidov, so mi razložili strokovnjaki. Kljub vsemu imamo še vedno pestro biodiverziteto, živimo v lepi državi, generalno gledano nam ni slabo, ampak hitro izgubljamo stvari. In če se bo tako nadaljevalo, ni rečeno, da bomo to, kar imamo danes, čez deset let še videli pri nas. Ljudem, ki odločajo o usodi našega življenja, gre samo za kapital. Tam, kjer je profit na prvem mestu, narava potegne kratko."