En konec tedna, pa kar trije naslovi prvaka za Celje. Kar so začele košarkarice, ki so z naslovom državnih prvakinj potrdile status daleč najbolj dominantne ekipe v državi, in rokometaši, ki se v pokalu Slovenije niso ustrašili bogatejšega Slovana, niti Trebnjega v finalu, so dokončali nogometaši. NK Celje je pet krogov pred koncem sezone že potrdil status najboljše ekipe v državi.
Slavje moštva, ki je zasledovalcem pobegnilo že poleti, imelo že pred septembrom debelih osem točk prednosti pred drugouvrščenim, je povsem zasluženo. Konkurenti so se utopili v lastnih napakah in zgrešenih potezah. Maribor z vseh vetrov nabranih posameznikov, ki naj bi bili po pričevanjih prvega operativca kluba Cema Basgula celo najkvalitetnejši v ligi, tudi letos ni uspel povezati v (šampionsko) ekipo, papirnati zvezdniki so z odnosom do klubskega grba ziritirali navijače do te mere, da se na zadnjih tekmah bolj kot igra v ospredju akcije na tribuni. Branilka naslova Olimpija je z zmagovalne poti krenila takoj po koncu prejšnje sezone, ko je izgubila glavo šampionskega moštva in Victorja Sancheza postavila v družbo Alberta Riere in Igorja Bišćana, torej trenerjev prvakov, ki po dvigu pokala niso dočakali naslednje sezone v Ljubljani. Tudi Koper, ki se sicer nikoli ni postavil v vlogo favorita, je pa še najdlje vztrajal v bitki, ni mogel slediti.
Bilo bi nepošteno, da bi razloge za celjsko dominacijo iskali v zdrsih nasprotnikov. V knežjem mestu so opravili svoje delo. Sestavili so najboljšo ekipo v ligi. Ne le na papirju, na igrišču. Že res, da si klub, ki ga zadnja leta poganja rusko-ukrajinski kapital, lahko privošči marsikaj, kvalitetne nogometaše privabi tudi z donosnimi pogoji, a če bi na igrišču odločala le višina plač, bi morala biti Maribor in Olimpija precej bliže Celju, če ne pred njim. Ob Savinji so nadarjene posameznike povezali v uigrano celoto, iz praktično vsakega nogometaša potegnili najboljše.
Kako hitro se lahko razsuje šampionski mozaik, če mu odvzameš pomemben košček, je pokazal odhod trenerja Alberta Riere. Španec, ki je grofe spremenil v najbolj dominantno ekipo v Sloveniji in jo za povrh še drugo leto zapored odpeljal v evropsko pomlad, se je odzval na klic iz nemške bundeslige, Ivan Majevski pa svojega nekdanjega šefa ni zmogel učinkovito nadomestiti. V obdobju celjskega eksperimentiranja z Belorusom so zrasle ambicije v Mariboru in Ljubljani, trener Olimpije Fede Bessone si je privoščil celo izjavo, da bo prvak postala ekipa, ki bo dobila večni derbi, a ko je vajeti zagrabil Vitor Campelos, so prvaki našli zdravilo za krizo. Portugalec ni kopiral Riere, do niza šestih zaporednih zmag, ki so dokončno pripeljale zlati pokal v Celje, se je prebil z manj atraktivno, a bolj preudarno in še vedno učinkovito igro.
Ni odločala le višina plač
Še drugič so se grofi v nogometnem letu, v katerem so menjali tri trenerje, prebili do naslova. Sezono 2023/24 je za krmilom začel Roman Pilipčuk, a se moral še pred prvo uradno tekmo umakniti Albertu Rieri, ko se je Španec odpravil v Bordeaux, pa ga je nasledil Damir Krznar. No, čeprav v celjskem primeru deluje, to še ni recept za uspeh. Če bi bil, bi moral biti Maribor še uspešnejši. V tej sezoni je menjal štiri trenerje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
