Andreja Kutin
Vida Božičko Štajnberger
"Spremembe v naravi se dogajajo in to je vidno tudi v gozdu," pravi Andrej Hajšek, ki je po izobrazbi gozdar in je učitelj v Srednji lesarski in gozdarski šoli v Mariboru, deset let tudi lovec. V Žetalah, kjer živi, je starešina lovske družine.
Divjad spreminja navade in obnašanje
Na območju njihovega lovišča v zadnjih letih opažajo predvsem porast populacije divjega prašiča. Nekateri lovci opažajo, da imajo prašiči mladiče prej. Včasih se namreč niso parili že v prvem letu, danes pa to opažajo. Mladiče lahko srečamo tudi večkrat v letu, včasih tudi kasneje, kar pomeni, da jeseni srečujejo mladiče, ki bi morali imeti že okoli 25 kilogramov, pa jih imajo v resnici le okoli šest. "Prvič sem tako spremembo opazil v sezoni 2018/2019. Spomnim se, da je takrat po dolgih letih februarja zapadlo veliko snega. Tisto leto smo potem še jeseni srečevali zelo majhne mladiče divjih prašičev, kar pomeni, da so se skotili kasneje, kot bi se morali. Po tistem letu večkrat opažamo prašiče, ki so bili skoteni kasneje v letu," pravi Hajšek in ob tem še doda, da se je morda to dogajalo že kdaj prej, vendar pa taki prašiči zaradi hudih zim ne bi mogli preživeti.
Zdaj so zime milejše in zato imajo tudi več težav pri lovu. "Pozimi se najlažje lovi, sploh če je sneg. Takrat se na primer divji prašiči bolj držijo na enem mestu, v snegu pa tudi lažje opazimo sledi," pravi in nadaljuje, da so se nekaterim živalim zaradi milih zim spremenile tudi navade. "V mislih imam tiste, ki običajno zimo prespijo. Danes na primer na našem območju tudi pozimi srečujemo jazbeca, ki sicer v tem času hibernira. V tem času ponekod srečujejo tudi medvede. Ker so te živali zdaj budne, morajo v zimskem času tudi jesti, kar pa vpliva na to, da je prehranska veriga bolj obremenjena, zaradi tega pa nastane tudi več škode. Taki spremenjeni cikli živali pa verjetno vplivajo tudi na spremenjene druge navade divjadi," še razmišlja.
Tudi pri srnjadi na terenu opažajo spremembe. "Cikel je zdaj drugačen. Ker zime niso konsistentne in ker se hitro otopli, se razvoj zarodka pri njih sproži hitreje. Obdobje poleganja srnjadi se je zato zelo razširilo. Nekatere srne imajo mladiče že aprila, druge pa komaj junija. Čez leto se to pozna tako, da so mladiči različno veliki." Na navade divjadi pa po besedah Hajška še najbolj vpliva intenzivno kmetijstvo. "Nekateri lovci imajo občutek, da srnjadi več ni, saj se naokrog več ne giblje podnevi. Srne so denimo postale izrazito nočne živali, saj je zanje čez dan preveč glasno. Danes se travniki kosijo vsakih 14 dni, vmes s stroji krmo obračajo, pa tudi balirajo. Miru praktično ni več in živali to moti."
Prihajajo tudi vrste, ki jih prej pri nas ni bilo
Zaradi podnebnih sprememb pa v gozdove prihajajo živali, ki prej tukaj niso živele. Najbolj pogost primer take vrste je šakal, ki se je v Sloveniji začel pojavljati že pred 10 ali 15 leti. K nam prihaja z juga, natančneje iz Bolgarije in Romunije. Šakali ne prenašajo visokega snega in hudega mraza. Ko so zime postale milejše, so se začeli seliti tudi k nam. Največ jih je na Primorskem in Sorškem polju. Na območju Haloz ga sicer ni veliko, so ga pa že opazili v sosednjih loviščih. "Verjetno mu tak hribovit teren, kot je pri nas, ne ustreza, a kljub temu obstaja bojazen, da bi ob vseh obremenitvah dobili še to zver na naše lovišče. Šakal namreč vpliva na število ostalih vrst, ki mu predstavljajo plen. Podobno se je v zadnjih letih v okoliških loviščih razširila tudi populacija bobrov. Pred desetletji so jih iztrebili, zdaj pa so se vrnili. "Gre za nelovno vrsto, ki pa že marsikje povzroča precej škode. Pogosto uničijo cela polja koruze, saj jim to predstavlja gradbeni material za gradnjo jezov. Škode so lahko res velike. A lovci tukaj nimajo moči," še pravi.
Kritičen je tudi do sprememb glede lovnih vrst, saj da spremembe nastajajo zelo počasi oziroma sploh ne. "Nestrokovni del javnosti ima namreč velik del besede, bistveno večji kot stroka. Ne verjamem, da se bo kaj spremenilo. Saj že pri medvedu vsako leto vidimo, kako se zapleta pri odloku glede odstrela. Medved je zaščitena vrsta po zakonu, ker se populacija povečuje, se vsako leto z odlokom določi število odstrela, ta odlok pa vsako leto nevladne organizacije dajo na ustavno presojo, in ker je zakon nad odlokom, je usoda odloka znana," pojasni. Volkovi bodo po njegovem razmišljanju verjetno postali podobna kategorija.
Bolj nevarna je nevednost
A realna slika razmerij divjadi v gozdu se ves čas spreminja, zato bi temu morali bolj slediti. "Zveri, ki praktično nimajo naravnega sovražnika, so včasih ogrožale zime, zdaj jih tudi te ne, zato so številke čedalje večje," nadaljuje. Vedno več je zato škod, pa tudi nevarnosti za človeka. "Zaradi milih zim pri mnogih vrstah ni več naravne selekcije. Ne le pri zvereh, pač pa tudi pri glodavcih in žuželkah. Imamo dolga in vroča poletja, in če to povežemo še z močnimi obrodi gozdnega drevja, dobimo idealne pogoje za povečanje številčnosti določenih vrst, ki se prenamnožijo. Vsaka sprememba ravnovesja v naravnih ekosistemih pa prinaša dodatne vplive na vrste, ki so med sabo povezane. To pa ne pomeni le obremenitve okolja, ampak tudi potencial za širjenje bolezni divjadi, kot je afriška prašičja kuga." Težave pa so tudi v večjem obsegu škod. "Ampak živali ne vedo, da delajo škodo. Konflikti med ljudmi in živalmi so zaradi nas. Mi smo šli v njihov prostor in ta prostor vedno bolj intenzivno koristimo. Ljudje poenostavljeno le rečejo, da ne podpirajo odstrela živali, a ne vedo, kaj to potegne za seboj."
Hajšek je tako prepričan, da največji problem predstavlja to, da večina ljudi sploh ne ve, kako se lov načrtuje in kaj pomeni odvzem divjadi. "Ves čas smo deležni le kritik, nikoli pa ne dosežemo konsenza o tem, kako zmanjšati konflikte z divjadjo. Ker je v javnosti toliko dezinformacij in ker se lovstvo pogosto predstavlja kot stereotipno barbarsko početje, je tudi vse manj mladih lovcev. Povprečna starost lovcev v Sloveniji je visoka in prepričan sem, da bo to v prihodnje pomenilo še več konfliktov, ki se bodo odražali na škodi, ki jo divjad povzroča. Na manjše število lovcev na terenu pa bo gotovo vplivala tudi nova zakonodaja, ki prinaša več birokracije, kar tudi vzame veliko časa in volje tistim, ki bi lahko bili na terenu bolj koristni. Prihodnost lovstva si težko predstavljam na aplikacijah, kamor bo po novem treba vse podrobno vnašati."
Izguba habitatov in spreminjanje ekosistemov
Umiranje koralnih grebenov, pomanjkanje ledu na obeh polih in tudi spremembe kopenskih ekosistemov vodijo v spreminjanje naravnega okolja. Človek vpliva posredno in neposredno
Vpliv podnebnih sprememb na biodiverziteto je med najslabše raziskanimi področji podnebne znanosti. Kar je razumljivo, saj so ekosistemi zapleteni sistemi, spreminjanju podnebja pa je običajno pridan še faktor človeškega vpliva - človek je marsikje naravo predrugačil tako zelo, da je izgubljanje biodiverzitete logična posledica njegovega početja: krčenja gozdov, preurejanja vodotokov, gradnje, kmetijstva ...
Med najbolj neposrednimi vzroki za manjšanje biodiverzitete sta zagotovo dvig gladine morja in požari v naravi. Predvideva se, da se bo gladina morja do leta 2100 v najbolj optimističnem scenariju, skladnem s ciljem Pariškega podnebnega sporazuma 1,5 °C, dvignila za 1 čevelj (30,5 cm) nad ravnmi iz leta 2000. Trenutna pot segrevanja za 3,1 °C do leta 2100 pomeni, da bi se dvig morske gladine lahko približal scenariju visokih emisij, in sicer približno za 1,8 m ali več do leta 2100.
Požari v naravi postajajo pogostejši, intenzivnejši in bolj razširjeni. Med letoma 2001 in 2023 se je površina, ki jo prizadenejo požari, povečevala za 5,4 odstotka na leto, kar pomeni šest milijonov hektarjev več požganih površin letno v primerjavi z letom 2001. Svetovna sezona požarov se je med letoma 1979 in 2013 podaljšala za 18,7 odstotka. Bolj vroče in bolj sušne razmere prispevajo k hujšim požarom, ki sproščajo 50 odstotkov več ogljika na enoto pogorele površine kot v zgodnjih 2000-ih.
Ljudje spreminjamo ekosisteme na načine, ki drastično zmanjšujejo življenjski prostor in naravne vire, ki so na voljo drugim vrstam, ter prispevajo k podnebnim spremembam. Krčenje gozdov ter pretvorba zemljišč za razvoj in kmetijstvo na primer vsako leto odstrani več kot 18 milijonov akrov gozdnega habitata. Hkrati je svetovno povpraševanje po vodi prispevalo k izgubi 30 odstotkov sladkovodnih ekosistemov, vključno z rekami, jezeri in mokrišči, ki skupaj nudijo življenjski prostor 10 odstotkom vseh vrst.
Razširjena uporaba pesticidov za uničevanje žuželk in povečanje kmetijske produktivnosti je lahko strupena za druge organizme in onesnažuje sladkovodne vire. Študija iz leta 2022, ki je analizirala 92 aktivnih sestavin pesticidov in podatke o kmetijski rabi v ZDA, je ocenila, da je uporaba pesticidov na 33 odstotkih kmetijskih zemljišč v ZDA na ravni, ki predstavlja tveganje za ekosisteme. Globalna uporaba pesticidov se je od petdesetih let prejšnjega stoletja povečevala za približno 11 odstotkov letno in danes znaša več kot tri milijarde kilogramov letno, poroča Earth.org.
Rastline in živali v kopenskih ekosistemih se zaradi segrevanja selijo v hladnejša okolja na višjih geografskih širinah. Taljenje polarnih ledenih plošč je omogočilo selitev morskih vrst na nova območja.
Upad morskega ledu krči življenjski prostor živali, ki so se uspešno prilagodile prejšnjim ledeniškim umikom. Adelijski pingvin je odvisen od ledu v celotnem svojem življenjskem ciklu. Sezona morskega ledu v Arktiki in na Antarktiki se je med letoma 1979 in 2010 skrajšala zaradi naraščajočih temperatur. Pingvini premikajo svoja gnezdišča bolj proti jugu ter morajo potovati dlje po hrano in za razmnoževanje. V vzhodnih antarktičnih populacijah adelijskih pingvinov so opazili upad populacije za več kot 40 odstotkov.
Segrevanje oceanov in zmanjševanje kislosti vode povzročata, da korale iz svojih tkiv izločajo simbiotske alge, kar povzroči izgubo barve, znano kot beljenje koral. Koralni grebeni veljajo za ključne vrste, saj so bistveni za ravnovesje ekosistemov in nudijo zavetje 25 odstotkom vseh morskih vrst. Od leta 2009 so se sistemi koralnih grebenov zmanjšali za 14 odstotkov, analiza iz leta 2024 pa je pokazala, da je 44 odstotkov od preostalih 892 vrst toplovodnih koralnih grebenov izpostavljenih tveganju izumrtja zaradi pričakovanega prihodnjega segrevanja in drugih groženj, povezanih s človekovimi dejavnostmi.
Fenologija se nanaša na sezonsko in ciklično izražanje pri rastlinskih in živalskih vrstah. Na čas teh življenjskih dogodkov vplivajo spremembe v podnebju in vremenskih vzorcih. Podnebne spremembe spreminjajo fenološke procese, vključno s cvetenjem in pojavljanjem ličink žuželk, kot so gosenice, kar ima lahko globalne posledice.
Raziskave potrjujejo povezavo med segrevanjem in zgodnejšim cvetenjem. Študija iz leta 2022, ki je analizirala prve datume cvetenja 406 rastlinskih vrst pred in po letu 1986, je pokazala povprečen premik za 26 dni prej v letu. To ustvarja tveganje časovnega neskladja med rastlinami, ki cvetijo prej, in žuželčjimi opraševalci, ki se na segrevanje praviloma prilagajajo počasneje. Takšno neskladje ima lahko resne posledice za prehranske sisteme, saj je približno 35 odstotkov svetovnih prehranskih pridelkov odvisnih od opraševanja. Populacije čebel po svetu so se v zadnjih desetletjih že zmanjšale zaradi izgube habitatov, uporabe pesticidov in onesnaženosti zraka.
Segrevanje daje prednost žuželkam, prenašalkam bolezni, tako imenovanim vektorjem. Zato predstavlja grožnjo javnemu zdravju po vsem svetu. Klopi so odgovorni za 95 odstotkov vseh letnih bolezni, ki jih prenašajo vektorji v ZDA, vključno z lymsko boreliozo in pegasto mrzlico Skalnega gorovja. Zgodovinsko je bil njihov življenjski prostor omejen na severovzhod, obalo Mehiškega zaliva in zgornji srednji zahod ZDA. Segrevanje pa je omogočilo širitev v južno Kanado in zahodni del ZDA. Lymska borelioza je najpogostejša bolezen, ki jo prenašajo vektorji v ZDA, s skoraj 25-kratnim povečanjem letno prijavljenih primerov od leta 1982.
Podnebne spremembe ustvarjajo ugodne razmere tudi za razmnoževanje komarjev – najbolj smrtonosnih bitij na Zemlji. Bolezni, ki jih prenašajo komarji, povzročijo več kot milijon smrti in 700 milijonov okužb letno. Višje temperature pospešujejo razvoj komarjev in podaljšujejo sezone prenosa bolezni za mesec dni ali več. Ekstremne padavine in poplave so se od petdesetih let prejšnjega stoletja povečale po pogostosti in intenzivnosti ter puščajo več stoječe vode, ki je idealna za razmnoževanje komarjev.
Zavarovana območja se že dolgo uporabljajo za ohranjanje krajev s kulturnimi ali naravnimi vrednotami pred človekovo prisotnostjo in izkoriščanjem. Po Konvenciji o biološki raznovrstnosti veljajo za temelj ohranjanja biotske raznovrstnosti. Po svetu obstaja približno 130.000 zavarovanih območij, ki pokrivajo 13 odstotkov kopnega in 6 odstotkov morskih površin. Leta 2022 je Konvencija ZN o biološki raznovrstnosti sprejela cilj zaščite vsaj 30 odstotkov svetovnih kopenskih, celinskih vodnih, obalnih in morskih območij do leta 2030. Študije so pokazale, da so učinkovito upravljana zavarovana območja uspešna pri zmanjševanju izgube habitatov, ohranjanju biotske raznovrstnosti in izboljševanju varstva vrst v primerjavi z območji brez zaščite. Zavarovana območja, ki omejujejo krčenje gozdov in čiščenje zemljišč, prispevajo tudi bistveno manj izpustov ogljika kot nezaščiteni gozdovi.
Prispevamo lahko vsi
Podnebne priče nastajajo v sodelovanju s projektom Samo 1 planet, ki ozavešča in obvešča o povezavi med trajnostno mobilnostjo, energetsko učinkovitostjo, o trajnostno rabo zemljišč in praksami za prehod v nizkoogljično družbo, zmanjševanjem odpadne hrane, zelenim javnim naročanjem in obnovljivimi virih energije. Ker do uspešne uresničitve ciljev lahko prispevamo vsi.
