(PODNEBNE PRIČE) Dedek Mraz: Počutim se krivega, ker ni snega

V beležnici, ki jo vodi dedek Mraz, obstaja prav posebna evidenca. Vanjo si dobri mož vsako leto zabeleži, kdaj je v mestu Maribor prvič zapadel sneg. Ni je prinesel s seboj, da bi natančno preverili, za to bi bilo treba pogledati v arhive, toda vsaj v polovici let zadnjega desetletja decembra snega v Mariboru ni bilo, pripoveduje. Če pa se je že zgodil, je tako hitro, kot je prišel, tudi izginil. Ker je dedek Mraz pravljično bitje, se za manko bele odeje počuti krivega. Sploh ker mu spomin sega daleč. "Ker živim 80 let, lahko nekaj o tem že povem. Ko sem bil otrok, o tem, da ne bi bilo snega, ni bilo debate. Padel je novembra in ostal do marca, skoraj do velike noči. Imeli smo ga tudi tukaj, v nižinah, po mestu. Po ulicah smo se lahko peljali s sankami in vsak hrib smo izkoristili za to. Spomnim se, da smo imeli sankališče v Strmi ulici pri Lentu. Seveda, narava je bila takrat še neprizadeta. Narava ni pokvarjena, toda mi, ljudje, smo jo pokvarili."

Malo krivde bo razdelil še na Miklavža in Božička. Pa na starko Zimo. Vsi smo krivi in vsi moramo kaj narediti, sporoča. "To je boleče. Kot pravljično bitje bi moral sneg prinesti, narediti, ustvariti, pričarati. Ob sebi imam škrate! Imam tudi vilo, ki zna čarati! Naj zamahne s paličico in bo naletaval sneg! Toda tega ne zmoremo. Narava je močnejša."

Oblaki z velikimi sivimi trebuhi

Srečali smo se na novembrski dan, bilo je pred 6. decembrom, ko si dedek Mraz v javnosti že lahko obleče uniformo, ki mu jo je dal socializem, nato pa jo je s tremi razglednicami gospoda s kučmo, polhovko in sivim plaščem leta 1952 dokončno zapečatil slovenski slikar Maksim Gaspari. Bila je dobra stopinja nad ničlo, malo je pršelo in tudi tokrat v zraku ni bilo vonja po snegu, je pa ostro bril veter. "Pri mojem delu se fizično občuti, kako se je Zemlja spremenila. Zemlja nas kaznuje. Ko grem na nastop, se lahko zgodijo tudi nepredvidljivi dogodki. Na primer - na nastop se peljem s Pobrežja, kjer sem doma, nato poberem svoje spremstvo - medveda, vilo, lisičko, snežinko - in skupaj gremo v vrtec. Ko prispem, opazim, da sem doma pozabil dati plašč v torbo, da je ostal na obešalniku. Kaj lahko naredim? Spremstvo prosim, naj animira otroke, jaz pa sedem v avto in oddirjam nazaj domov – po suhi cesti. Nič ni spolzko, vožnja ni nevarna. Če bi to naredil pred 20 ali 30 leti, bi zamudil debelo uro, saj bi moral peljati zelo previdno, zunaj bi bila zima, morda ne bi bilo spluženo, moj avtomobil bi potreboval verige ..." 

Kako pa te spremembe razložiti otrokom, ko jih decembra obišče v vrtcih, šolah, po mestu? "Vsako leto jim moram lagati, ko me vprašajo, kje je sneg, kje je starka Zima. Vsakič jim povem, da sem sneg naročil tam za sedmimi gorami in na Pohorju. In da sem svojemu spremstvu rekel, naj skregajo starko Zimo, ker ne obišče Maribora. A hkrati jim povem, da je starka Zima sneg že pripravila. Ima dvajset velikih oblakov z velikimi sivimi trebuhi. Po deset jih priveže na vrv in vleče s Pohorja čez Maribor, da raztrosijo sneg. Potem mi morajo otroci obljubiti, da bodo pred vrtcem naredili snežaka iz pravega snega. Tako jim rečem: ko greste popoldne iz vrtca domov, ostanejo v vrtcu vzgojiteljice. In ko gredo domov še vzgojiteljice, pride gospa čistilka. Ko zvečer odide še ona, v vrtcu nastane tema, vrtec ostane sam in zato ga je strah. Joka, toži se mu po otrocih. Takrat je zunaj snežak, ki vrtec čuva. A zato mora biti narejen iz pravega snega!" To pa danes, za razliko od nepozabnega leta 1977, ko so na Pobrežju postavili tri metre visokega snežaka, tako kot je treba, žal ni več mogoče.

Veljaku bodo sadje pripeljali z avionom

Dedek Mraz je človek prejšnjega sistema, Jugoslavije, toda vsakokratna oblast bi morala takrat, ko se da izvoliti, skrbeti za osnovne postulate družbe, je prepričan in našteje: "Da smo zadovoljni, imamo službe in stanovanja, da torej lahko družina sploh obstaja in deluje ter da imamo pogoje za življenje - sem spada tudi samooskrba, a naravi moramo pustiti, da nam jo omogoči. Treba je čuvati vode, ne da vsako reko in barja uničimo s pregradami. V ospredju ne bi smel biti strankarski interes, katero ministrstvo bo kdo vzel, kje in kako bodo lobirali, kje bo uspela lopovščina. To bi moralo zanimati vse, ne samo zelenih, ki so bolj kot na dejanjih močni na besedah. Nisem nekdo, ki bi to znal strokovno podkrepiti, toda ko gledam retrospektivno dogajanje zadnjih nekaj desetletij, je jasno, da smo na meji. Alarmi so resni, ne izmišljotina. Grozljivo je, da obstajajo svetovni voditelji, ki to zanikajo, in da imajo možnost soodločati o teh stvareh. Mi smo tisti, ki nas tiščijo v brezno."

A treba je tudi pohvaliti, razmišlja dobri mož. Šolski program otroke uči o ločevanju odpadkov in pravilnem obnašanju v naravi, v Mariboru so čistilne akcije, pohvali potapljače, ki čistijo Dravo, akcije krajevnih in mestnih četrti. "Če primerjam z nekaterimi drugimi mesti, smo dobri. Toda ko vidiš nekoga, ki se mu kadi iz izpušne cevi, pa mu je zato mrtvo hladno vseeno, sploh pa ga nihče ne ustavi in nažene na servis ali mu tako vozilo odvzame ... To se ti zmeša. Po drugi strani nek drugi podatek pravi, da lahko en sam človek, ki ima več letal, ki jih spušča v ozračje, povzroči več onesnaženja kot vsi avtomobili na svetu. O tem bi se morali pogovarjati politiki," je prepričan dedek Mraz. "Recimo, kaj se bo zgodilo, ko nam bodo umrle čebele? Se je kdo vprašal, kaj bomo, ko ne bodo več opraševale in bomo ostali brez sadja? Seveda, kak veljak si bo naročil sadje, ki mu ga bo do doma pripeljal avion. Toda mi, na našem dvorišču, sadja ne bomo imeli. To dnevno čutim in o tem razmišljam." 

Volilna parola, v resnici pa profit in packarija

Ko dedek Mraz zjutraj pogleda skozi okno in tam vidi turoben dan, ko posluša poročila in bere časopise, ga zadene občutek nemoči. "Počutim se tako nemočnega. Imam tri hčerke in dva zeta, pet vnukov, dve vnukinji in dve pravnukinji. Jaz in moja soproga, ki sva že 60 let v zakonu, sva tako že ʼodbrenkalaʼ. Jaz bom teh deset let še lahko dihal, vsaj ʼkol'ko tol'koʼ. Moje hčerke, ki so vse stare že več kot 50, bodo dihale že bolj na tenko, kaj pa bodo moji vnuki? Treba je spoštovati mater Zemljo in jo čuvati. Ne toliko za mene - jaz bom večni lik, toda za naše zanamce, otroke, vnuke. Tu je apel. Za vas pri časopisu, zame, dedka Mraza, za občane - pojdimo na volitve in volimo tiste, ki imajo skrb za okolje v programu, ter jih kontrolirajmo, da bodo to tudi izvajali. Ne pa da bo skrb za okolje volilna parola, v resnici pa bodo v ospredju žep, profit in packarija!" 

"Pohorje je tako lepo, ko je belo, o tem sanjam," se razneži dedek Mraz in obraz mu spreleti nekaj, podobnega optimizmu. "Morda pa bomo uspeli. Morda pa boste vi, mlajši, uspeli prisiliti politike, da bodo delali za Zemljo. Vsi imamo svoj dolg," je odločen. In dedek Mraz se tega pri delu z najmlajšimi zaveda. "Ko se pogovarjam z njimi, govorim o naravi, o gozdu, tudi snežak pride na vrsto. V svojih nastopih sem vsebinsko že naslavljal to, o čemer se pogovarjamo, toda s tem pogovorom ste mi dali idejo. Letos bomo to naslovili z imenom. Otrokom bom naročil, da morajo pisati starki Zimi, da bo snežilo, pa doma reči mami, naj zamenja peč z drvmi ... Ostalo bom še doštudiral. Izmislil si bom zgodbo, ki jo bodo nesli domov. In k temu bom spodbudil tudi Miklavža in Božička."

Najstarejši dedek Mraz pri Zvezi prijateljev mladine Maribor je zadnjih 48 let srčni Jože Vrhnjak.