/ PETEK, 10. julij
Dan sem začela mirno, ob skodelici kave in hitrem pregledu jutranjih novic. Ker sem večino službenih obveznosti opravila že v preteklih dneh, sem se odločila, da danes ostanem doma in nekaj manjših nalog uredim kar iz domače pisarne. Šolarji in večina učiteljev so že na zasluženih počitnicah in dopustu, vodstveni kader pa v službi ostaja še nekje do 15. julija. Zaključujem še zadnja poročila za iztekajoče se šolsko leto, hkrati pa že pripravljam gradivo in načrte za novo. Po mesecu dni sem imela ponovno manikuro pri Nataši in tudi tokrat sem domov odšla zelo zadovoljna. Danes bi morala iz vrtca prevzeti Taja, sina moje nečakinje, vendar je dobil izpuščaje, zato je ta načrt žal odpadel. Ker pa smo današnje kosilo pripravili že sinoči, je mlada družina vseeno prišla k nam na odlično boranjo. Igranje s Tajem me vedno sprosti in opomni, kako malo je potrebno, da za nekaj časa odmislimo vsakdanje skrbi. Pozno popoldne sem preživela na domačem vrtu. Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom z veseljem urejala gredice, bi mu težko verjela. Danes me vrt osrečuje in sprošča. Ker sem na tem področju še začetnica, sem vesela vsakega nasveta, ki ga z mano delita starša. Večer sem zaključila ob ogledu posnetka Poletne noči, posvečene 70-letnici Ota Pestnerja. Navdušili so me odlični izvajalci in brezčasna pesem Poletna noč. Seveda pa spremljam tudi nogomet, zato sem si ogledala še drugi polčas tekme med Španijo in Belgijo. Belgijcem poškodbe niso prizanašale, odločilni zadetek za Špance pa je le dve minuti po vstopu v igro dosegel Merino.
/ SOBOTA, 11. julij
Sobotno dopoldne je pri nas že skoraj rutina. Zjutraj s Petrom spijeva kavo, in če nama prija, pojeva zajtrk. Vem, da to ni najbolje, saj velja zajtrk za najpomembnejši obrok dneva, a se sama vanj težko prisilim. Vesela sem, da se nato skupaj odpraviva po nakupih. Najprej v mesnici nakupiva meso za konec tedna, nekaj pa tudi za dopust, ki se že bliža. Na koncu se ustaviva še na Pohorski tržnici v Pivoli, kjer dokupiva zadnje malenkosti. Prisegam namreč na domačo in lokalno pridelavo. Odkar smo se preselili v Razvanje, veliko več kupujem od naših kmetov, na kar sem zelo ponosna. Sledi čiščenje hiše. Tudi tu si s Petrom razdeliva delo in po dobri uri in pol je ta »nadloga« mimo. Medtem vstane Filip, ki hitro pove, da odhaja v mesto na kavo z Najo in Nejo. Vesela sem, da si tudi med počitnicami najdejo čas za druženje. Kosilo je tokrat pripravil žar mojster Peter. Po dolgem času jemo skupaj, kar je zame neprecenljivo. Ker sem zadnja leta vremensko veliko bolj občutljiva, je današnje popoldne zame precej naporno. Zvečer zalijem še vrt. Ker sta suša in vročina neizprosni, tokrat vodi dodam morske alge, da rastlinam vsaj malo olajšam razmere. Kot velika ljubiteljica športa, predvsem odbojke, si zvečer ogledam finale evropske lige. Naša dekleta so po suverenem začetku in borbeni igri žal izgubila proti Švedinjam. V reprezentanci igrajo tudi nekdanje drugogimnazijke Saša, Lorena in Žana Ivana. Ponosna sem, da so bile dijakinje športnega oddelka na Drugi, kjer so lahko usklajevale vrhunski šport in šolo, za kar ima največ zaslug pedagoški koordinator Renato Kuzman.
/ NEDELJA, 12. julij
Danes sem si privoščila nekoliko daljši spanec. Med šolskim letom to nikakor ni mogoče. Pravijo, da se ob kavi kujejo najlepši načrti in rodijo dobra jutra. In današnja nedelja bo takšna. Ker se oktobra z dijaki odpravljamo na nagradno ekskurzijo v Beneluks, razmišljam, iščem, raziskujem, kaj vse bi si lahko ogledali in povezali s poukom. Zame je Nizozemska čarobna dežela, ki jo zaznamujejo cvetje, siri, mlini na veter, polderji, največje evropsko pristanišče, projekt Delta in obalne sipine. Letos bomo obiskali tudi Frizijo, zato je pot treba skrbno načrtovati in pripraviti. Levji delež organizacije prevzema Saša, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Na naši tedenski poti bomo med drugim obiskali sodišče v Haagu, kjer se bomo srečali s sodnico Mednarodnega sodišča, Brugge, Gent, Bruselj (obisk Evropske komisije), Luksemburg in schengensko območje. Dolga in naporna pot, ampak izkušnje, ki jih s tem pridobijo dijaki, so neprecenljive. Današnje kosilo je izbral Filip. Obožuje tortilje in s Petrom sva jih z veseljem pripravila. Zvečer nas je z obiskom razveselil prijatelj Matjaž. Ob kozarcu odličnega vina kramljamo o vsem mogočem: politični situaciji doma in po svetu, športu in skorajšnjem dopustu. Pred spanjem vzamem v roke še knjigo Deveto življenje Louisa Draxa. Srhljiv in vznemirljiv roman, poln presenetljivih obratov in črnega humorja.
/ PONEDELJEK, 13. julij
Za večino povsem običajno ponedeljkovo jutro, a za našo družino zagotovo ne. Ker imamo doma maturanta, smo z nestrpnostjo pričakovali rezultate. Filip je bil povsem umirjen, mene pa je izdajala nervoza – vedela sem, koliko truda je vložil v vsa ta štiri leta, in si predvsem želela, da bi bil na koncu zadovoljen. Ob pogledu na njegove odlične rezultate so me izdala čustva. In v tem čustveno nabitem tonu se je nadaljeval celoten ponedeljek. Ko sem se odpravila v službo, sem med potjo razmišljala, kako uspešni so bili letos naši drugogimnazijci. Po več kot petnajstih letih vodenja tajništva mature, ko sem rezultate vedno videla prva, sem letos to tradicijo prekinila. Karmen me je ob prihodu razveselila z novico, da imamo kar 13 zlatih maturantov in da je Jakob Vid dosegel vse možne točke. Hitro sem preletela rezultate in s ponosom ugotovila, da so se vsi napori, ki jih zahteva gimnazija, bogato obrestovali. Čeprav uspeh šole najpogosteje merimo s številom zlatih maturantov, je zame veliko pomembneje to, da so dijaki sprejeti na svojo prvo študijsko željo. Sledila je priprava maturitetnih spričeval, ki smo jih kasneje slavnostno podelili v našem amfiteatru. Še pred tem pa smo v avli šole odprli čudovito razstavo likovnih del maturantke Ive. Slovesnost so z glasbo pospremili Vita, Jaša in Matic ter maturantke Chiarra, Lucija, Živa, Neža in Emma. S pesmijo A Million Dreams, ki so nam jo maturantke podarile ob koncu, ustvarite svet, v katerem so sanje spet dovoljene. S ponosom se poslavljam še od ene generacije maturantov. Kot je zapisala Rosemary Delaney: "Uspeh se vedno skriva za območjem ugodja. Lahko ga vidiš, lahko ga okusiš. Le želeti si ga moraš dovolj močno."
/ TOREK, 14. julij
V spokojni tišini spijem jutranjo kavo, obesim perilo in izpraznim pomivalni stroj. To je pogosto moja jutranja rutina. Pred menoj je še zadnji delovni dan, nato pa sledi več kot zaslužen dopust. Pred službo prevzamem Taja in ga odpeljem v vrtec – z veseljem priskočim na pomoč nečakinji, ko se ji načrti nepričakovano podrejo. V službi uredim še zadnje malenkosti. Z ravnateljem še enkrat predebatirava letošnje rezultate mature, ki so primerljivi z lanskimi. Naredila bova tudi primerjavo med ocenami, ki jih dijakom napovejo učitelji, in dejanskim stanjem na maturi. Sledi kratek pogovor s Sanijem, ki je zmeraj pripravljen priskočiti na pomoč pri tehničnih zadevah. Izjemno vesela sem, da je del našega kolektiva in da se nanj lahko vedno zanesem. Končno mi uspe uskladiti tudi termin z Ilono, s katero poslovno sodelujeva že zavidljivih 25 let. Ob hladni pijači in hitri malici pokramljava ter snujeva načrte za naslednje šolsko leto. Naposled napoči trenutek, ko se v pisarni poslovimo in si zaželimo lep dopust. Odpravim se po Taja v vrtec in tako še zadnjič ta mesec pomagam pri varstvu. Popoldne se pripravlja na nevihto. Dež je res potreben, a srčno upam, da ne bo neurja s točo. Pozno popoldne pakiram, saj se odpravljamo na morje. Peter in Filip poskrbita za čoln in vso potrebno opremo, jaz pa za vse ostalo. Pakiranja res ne maram, ampak kar se mora, se mora. Zvečer preletim novice dneva, predvsem šport. Ponovno nas razveseljuje Tadej Pogačar in res mu privoščim zmago na Touru. Končni rezultat nogometne poslastice med Francijo in Španijo pa bo moral počakati do jutra, saj utrujenost že dela svoje.
/ SREDA, 15. julij
Današnji dan se je začel zelo zgodaj. Pripravim še zadnje stvari in nekaj po četrti uri se odpravimo proti morju. Sveti Petar, prihajamo! Pot je minila brez posebnosti – na cesti na srečo ni bilo nobene gneče, čeprav smo na vrhuncu poletne sezone. Najprej se ustavimo pri lastniku kampa, gospodu Slavku. Vesela sem, da dopustujemo v majhnem, zasebnem kampu, kjer se vsi poznamo in vlada odlično vzdušje. Čeprav je sestava gostov zelo mednarodna, to ne predstavlja nobene ovire. Prvi dan dopusta je zame vedno malce stresen. Vse je treba razpakirati, pospraviti in pripraviti za udobno bivanje, zunaj pa vlada neznosna vročina. Z novimi sosedi najprej spijemo hladno pijačo, nato pa nas že zvabi morska voda. Na moje presenečenje je morje tako toplo, da skorajda ne ponuja prave osvežitve. S Petrom nato skuhava kosilo, ki je danes povsem po mojem okusu – obožujem namreč mesno rižoto in paradižnikovo solato. Popoldne si privoščim kratek spanec v prijetni senci oljke, a zaradi hude pripeke je ta počitek bolj trpljenje kot užitek. Zvečer se s Petrom odpraviva na kratek sprehod po Svetem Petru. Čudiva se, kako malo turistov je letos. Domačini se pritožujejo, da gostov ni, čeprav uradne statistike govorijo drugače. Sama sem prepričana, da bodo morali domačini začeti več vlagati v ustrezno infrastrukturo, saj čudovita narava danes ni več dovolj. Soparni dan je naredil svoje - že prvi večer nas namreč preseneti nevihta.
/ ČETRTEK, 16. julij
Jutranjo kavo s Petrom spijeva na obali, kjer slišiva le šumenje morja in škržate. Zdaj vem, da se je dopust zares pričel. V naslednjih dneh si bom napolnila baterije in zbistrila misli. Tako vesela sem, da gre Filip še vedno z nama na dopust. To so neprecenljivi trenutki, ki naj trajajo.
