Štiri leta živim v skoraj sto let stari hiši s starim sadovnjakom. S hišo je prišlo celo šest starih putk, veliko orodja, tudi stari strešniki, ki še vedno ležijo tam, kjer so bili. Že prvo pomlad po selitvi smo opazili, da med njimi živijo divje čebele, rogate dišavke, izvrstne opraševalke, veliko učinkovitejše od čebel, ki jih najbolje poznamo. Ena dišavka lahko opravi delo kar stotih medonosnih čebel. Tudi naše staro gospodarsko poslopje ostaja odprto, ker se vanj vsako leto vračajo lastovke. Lahko bi ga zaprli in uredili. Lahko bi pospravili strešnike, zapolnili razpoke, izpulili vse, kar raste tam, kjer naj ne bi, vse popravili. Posest bi bila gotovo videti bolj urejena. Za marsikoga celo lepša v tistem sodobnem pomenu besede. Toda na njej bi bilo manj življenja.
Včasih se mi zdi, da smo skrb začeli enačiti z urejenostjo. Dobro vzdrževan vrt mora biti brez plevela, trava vselej pokošena, tlakovci čisti, živa meja ravna. Fasada brezhibna, streha nova. Kar raste mimo naših načrtov, je motnja. Kar je staro, je treba nujno menjati. Na francoskem podeželju sem denimo vedno znova opažala nekaj drugega. Travo med tlakovci, rastline v razpokah zidov, rožo, ki zacveti tam, kjer je ni nihče posadil. Vsaj po moji izkušnji je tam nekoliko več tolerance do neurejenosti oziroma do tega, da prostor ni povsem pod našim nadzorom. Morda je trajnost pogosto videti nekoliko neurejeno. Krajinska arhitektka in ekologinja Joan Iverson Nassauer je že pred desetletji opozarjala, da ekološko bogat prostor ni nujno tudi prostor, ki ustreza našim predstavam o urejenosti.
Moj oče me je svaril, ko sem kupovala skoraj sto let staro hišo. V stari hiši bo vedno nekaj, je govoril. Vedno bo treba nekaj popravljati, vselej se bo le vlagalo. Seveda se ni motil. V stari hiši je res vedno nekaj. Toda z leti sem se začela spraševati, zakaj vzdrževanje tako hitro razumemo kot pomanjkljivost. Pri nas opažam še nekaj: kupimo staro hišo in jo potem obnovimo tako temeljito, da je nazadnje praktično nova. Vse naj bi pri tem sicer ostalo v skladu s tradicijo, na koncu pa imamo opravka s polmilijonsko investicijo (morda sem naivno rekla premalo). Zakaj bi morale stare hiše po prenovi postati čim bolj podobne novim? Zakaj bi morala biti vsaka razpoka napaka, vsaka nepravilnost problem, vsak star predmet odveč? Razen seveda, če ga lahko spremenimo v estetski predmet. V nekaj, kar krasi naš dom. Takrat ga pustimo in na veliko razpredamo o njegovi vrednosti.
Tudi pri trajnosti kaj kmalu pridemo do novega nakupa. Kupimo okolju prijaznejši izdelek, bolj trajnostno embalažo, varčnejšo napravo, novo stvar, ki naj bi nam pomagala živeti bolj zeleno. Manj privlačna je misel, da bi preprosto dlje živeli s tem, kar že imamo. Ko vse zamenjamo z novim, stvari niso le nove. Pogosto si postanejo tudi med seboj bolj podobne. Vedno bolj sem nezaupljiva do sveta, ki je vse bolj uniformiran. Pri Sylvainu Tessonu mi je blizu prav njegov odpor do uniformiranja sveta, do tega, da se kraji, načini življenja in pokrajine vse bolj ponavljajo. Koliko sveta izgubimo, ko mora biti vse dostopno, hitro, udobno in podobno vsemu drugemu? Ko kraji izgubijo svojo posebnost in postanejo zamenljivi?
Na našem vrtu so še vedno grablje prejšnjih lastnikov. V njihove lonce sadim svoje rože. Rumene perunike, ki jih je zasadila nekdanja gospodarica, razmnožujem in prestavljam na druge konce vrta. Zdaj jih je toliko, da so našle pot celo v moje pesmi. Ostale so lastovke, ostale so dišavke. Zelo blizu mi je misel Iztoka Geisterja, letošnjega prejemnika Rožančeve nagrade, ki razlikuje med varstvom narave in zagovorništvom narave. To je pojasnjeval tudi v nedavnem radijskem intervjuju. Geister pravi, da varstvo narave pod črto vendarle postavlja v ospredje interes človeka in da tudi evropski naravovarstveni mehanizmi, kot je sistem Natura 2000, naravo varujejo, dokler je to v dobro ljudi. Obratno pa zagovorništvo narave postavlja v ospredje interes narave in naše sobivanje z njo. Kaj je v interesu dišavk? Da strešniki ostanejo. Kaj je v interesu čmrljev? Naprstnik. Včasih pomeni skrb za prostor tudi to, da česa ne naredimo. Da dopuščamo nekoliko več življenja, čeprav je zato prostor manj popoln.
To seveda ne pomeni, da mora biti vse, kot je bilo. Ob starem sadovnjaku sem posadila maline, ogrevanje na drva smo zamenjali s toplotno črpalko, nekaj popravimo, nekaj zamenjamo, nekaj odstranimo. Pod njihovo gromozansko češnjo imamo postavljeno klop, ki so jo pustili. Samo prebarvali smo jo. Tudi njihove ptičje krmilnice še vedno visijo v sadovnjaku. Tudi te so samo dobile malo sveže barve. Nekaj izgine tudi brez moje privolitve. Letos je voluhar počistil celo gredico tulipanov. Nekdanja lastnica jih je nasadila toliko, da je bilo spomladi vse rdeče. Letos ni zacvetel niti eden. Toliko o nadzoru. Voluhar ima očitno svoje predstave o trajnostnem vrtnarjenju.
Ravno tu vidim težavo z našo predstavo o naravi. Radi jo imamo, dokler sodeluje. Čebele so dobrodošle, dokler nas ne pičijo. Lastovke, dokler nam ne onečedijo tal pod svojimi gnezdi. Še težje je z rastlinami, ki jim pravimo plevel, ker so se odločile rasti brez našega dovoljenja. Z voluharjem, kaj šele krtom, pa je sploh nemogoče. Skrb za prostor zato zame ne pomeni popolnega nadzora nad njim.
Morda čutim do takšnih prostorov posebno naklonjenost tudi zato, ker sem velik del otroštva preživela v zelo stari babičini hiši, eni najstarejših hiš v Mežici. Morda zato še danes težko razumem potrebo, da prostor najprej očistimo vseh sledi prejšnjega življenja, preden lahko postane naš. Pri tem ne gre za nostalgijo. In še manj za prepričanje, da je vse staro avtomatično dobro. Težko pa sprejemam, da mora biti povsod enaka gladka fasada, enaka ograja, enaka terasa, isti prod, ista trava, isti vrt brez žuželk, plevela, razpok in presenečenj. Da se mora kraj najprej odreči svoji edinstvenosti, da bi lahko veljal za urejenega.
O trajnosti veliko govorimo v jeziku materialov, energije, izpustov, recikliranja. Prav je tako. Toda morda obstaja tudi manj merljiva plat trajnosti: pripravljenost, da svet ne postane povsod enak. Da ohranimo stvari dovolj dolgo, da dobijo svojo zgodovino. Da pustimo sledove. Da ne odstranimo vsega, kar moti predstavo o popolnosti. Da dopuščamo krajem, da ostanejo svoji. Kup starih strešnikov ob naši hiši v tem pogledu ni ravno velik prispevek k reševanju planeta. Toda med njimi vsako pomlad znova brenčijo čebele in oprašijo našo staro hruško in še kaj. Zato ostajajo tam.
