Rituali in praznovanja so v vseh človeških kulturah povezani z življenjskim ali letnim ciklom, ker nam pomagajo osmisliti čas – ga razdeliti, razumeti in vanj vtkati občutek reda, kontinuitete in skupnosti. Ljudje v vseh časih in okoljih obeležujemo spremembe narave. Človek je namreč od nekdaj opažal, da v ritmih, kot so recimo dihanje, mežikanje, hoja, ne pulzira le njegovo ali njeno telo, temveč tudi narava zunaj njega. Izkušal je menjavanje dneva in noči, toplih in hladnih delov leta, sušnih in deževnih obdobij, svetlobe in teme. Začutil je, da je s tem, ko je vpet v ritme narave, del nečesa, kar ga presega. Na ciklični čas je navezal svojo mitologijo, verovanja in znanja. In ravno ciklično prehajanje letnih časov je eden od osnovnih ritmov, ki jih je človek že od nekdaj zaznaval in jih skušal osmisliti. Zato najdemo praznovanja ob najtemnejšem delu leta, torej v dneh okoli zimskega solsticija, v domala vseh družbah, ki seveda živijo dovolj daleč od ekvatorja, da zaznavajo dinamike daljšanja in krajšanja dni in noči. Nič čudnega torej, da praznovanja v tem delu leta v središče postavljajo razmerje med svetlobo in temo. A ko razmišljamo o svetlobi in temi, takoj zapademo v idejo, da je svetloba pozitivna, povezana z življenjem, upanjem, rastjo, tema pa negativna, povezana z zamiranjem, nazadovanjem, tesnobo. Ampak – ali je res tako preprosto? To vprašanje sem vzela za izhodišče predprazničnega nagovora, s katerim sem v začetku decembra nagovorila zaposlene na Gospodarski zbornici Slovenije. A ker so se poudarki, ki sem jih pripravila zanje, vame zasidrali tako trdovratno kot božični refreni, sem na podobnih premislekih zasnovala tudi to besedilo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
