Kje velja iskati izhodišča razmisleka o sedanji situaciji?
Dva vidika se mi zdita pomembna. Pomembno je poudarjati pomen preživetja vseh in vsakega človeka. Obvarovati moramo toliko življenj, kot je le mogoče. V Italiji so prisiljeni odločati, kdo bo živel in kdo bo moral umreti, kar je rezultat zasledovanja neoliberalne globalno-kapitalistične vizije sveta. Drug ključni vidik pa je upreti se militarizaciji.
Marina Gržinić je filozofinja in umetnica, znanstvena svetnica na filozofskem inštitutu ZRC Sazu predava na Dunaju in v Ljubljani. Leta 2016 je skupaj s Šefikom Tatlićem napisala knjigo, ki je šla v ponatis, Nekropolitika, rasializacija in globalni kapitalizem: zgodovinjenje biopolitike in forenzika politike, umetnosti in življenja. Lani je njen esej pospremil slovenski prevod knjige filozofa Achilleja Mbembeja Kritika črnskega uma. Je vztrajna borka proti izključevanju in izkoriščanju, ki ju neprestano osvetljuje skozi zgodovinsko dediščino naših družb.
"Popolna segregacija in zapustitev dela prebivalstva. To naj bi bilo nekaj normalnega? V tako okrutnost vodi neoliberalni globalni kapitalizem, ki zahteva hiperprivatizacijo, prepušča vsakega samemu sebi, nekaj pa velja zgolj dobiček."
"Resnične vsebinske politike ni – vse, kar je, je fantazija militarizacije. Ta pa se širi po vseh kanalih in institucijah. Ne gre le za konkretno represivno ideološko matrico, ampak se želi celotno družbo prepojiti s to logiko. Fosili pišejo, pametujejo, govorijo, kaj je prav, želijo nas vrniti v preteklost."
"Gre za zapustitev. Po letu 2001 živimo globalni neoliberalni kapitalizem in njegova centralna politika je opustitev politik oskrbovanja življenja ter zgolj upravljanje s smrtjo. Ljudi se manipulira, smrti pa administrira. To je smoter neoliberalnega globalnega kapitalizma, ki to dosega skozi rasizem, ki je v resnici odločanje, kdo bo živel in koga bomo pustili umreti."
